Matija se z začasnega dela v Nemčiji vrne v rojstno vas Slavinje na Dolenjskem. Želi se posvetiti sinu, ki ga je predolgo prepuščal skrbi matere, in ga rešiti strahov, ki jih ne zna pojasniti. Za bolnega očeta nima zares časa, veseli pa se ponovnega srečanja z nekdanjo ljubico Sandro. Ta vodi srednje veliko podjetje za proizvodnjo pekovskih izdelkov, ki zaposluje okoli deset ljudi. Zanj potrebuje nove delavce, vendar nihče od domačinov noče delati za minimalno plačo. Večina moških iz tega kraja je na začasnem delu v Nemčiji. Ko se Sandra odloči zaposliti nekaj delavcev iz Šrilanke, to zruši mir v skupnosti, vaščanov se polastijo strahovi, izpod tanke plasti navideznega sožitja izbruhnejo frustracije, konflikti in strasti.

Dramsko besedilo Milana Ramšaka Markovića SVN – Slavinje na Dolenjskem, navdihnjeno s filmom Cristiana Mungiua RMN, pripoveduje zgodbo o prebivalcih idilične slovenske vasice. Za tiste, ki še niso bili v Slavinju – kdorkoli je obiskal katerokoli manjše mesto med Savo in Kolpo ter Ljubljansko kotlino in hrvaško mejo, si bo zlahka predstavljal to tiho, zasanjano vasico. Avtorji uprizoritve nas vabijo, da ta kraj z dolgo in bogato multikulturno zgodovino ustvarimo v prostoru ljubljanske Drame, da bi slišali, kaj nam imajo njegovi prebivalci povedati.

Čeprav se zdi, da bi gledališče lahko služilo prav temu – da se med seboj slišimo –, se to ne dogaja prav pogosto, saj živimo v času družbenih medijev in ugašanja tradicionalnih forumov, ko ideja družbenega dialoga postaja vse manj relevantna. Zaprti v svoje ideološke mehurčke izgubljamo vero v možnost medsebojne vrednostne »kontaminacije«, s tem pa tudi v možnost resnične spremembe (onkraj slepega nasilja, ki se nenehno vsiljuje kot edini izid stika nasprotujočih si idej). Uprizoritev želi vzpostaviti forum, v katerem se bomo vsaj za trenutek srečali s pogledi, ki so morda drugačni od naših in ki se jih običajno izogibamo – čeprav je jasno, da brez takšnih srečanj ni možnosti, da se znova vzpostavimo kot družba, ki (kot vsaka) s seboj nosi vrsto nerešljivih protislovij.

Zgodbo, navdihnjeno s filmom Cristiana Mungiua RMN, Marković postavlja v majhno vas na slovenskem podeželju. Kraj, ki bolj kot ne životari v brezperspektivnosti, vznemiri načrt domačinke, da bi v svojem novo ustanovljenem podjetju ob pomanjkanju domačih delavcev zaposlila nekaj delavcev iz Šrilanke. Z mislijo, da živimo v času, ko ideja družbenega dialoga postaja vse manj relevantna, uprizoritev želi vzpostaviti forum, v katerem se bomo vsaj za trenutek srečali s pogledi, ki so morda drugačni od naših in ki se jih običajno izogibamo.