V sodobnem globaliziranem svetu se nacionalna država in z njo povezana nacionalna identiteta nekaterim zdi le še zgodovinska posebnost, ki bo počasi izginila. Drugi govorijo o izumrtju nacionalne države in ohranitvi nacionalnih identitet. Spet tretji napovedujejo, da bo svet postal skupek monokulturnih držav, v katerih bodo nacionalne identitete počasi izginjale na račun potrošniške, ekonomske in verske pripadnosti. Nacionalna skupnost je temeljno spremenjena, občutek skupnosti ni več rezultat skupnih telesnih ritualov in kolektivne pasivnosti, kjer je individualno zaznavanje in občutenje podrejeno enotni prostorsko oblikovani skupini pripadnikov. Danes jo tvorijo različne prakse pripadnosti, ki so veliko širše od teritorija posamezne skupnosti. Skupnost se namreč naključno sestavlja kot mnoštvo različnih, tudi protislovnih identitet, umeščenosti in izvenprostorskih povezav. Dejstvo, da smo člani neke skupnosti, se kaže v tem, da skupnost dojemamo kot neko ‘skupno’ delo, proces, dosežek in podjetje. Toda v kolektivnih dosežkih naroda danes ne najdemo več le načina, kako sami sebe razumeti kot narod. Živimo namreč v svetu, ko skupnostna identiteta ne pomeni prepoznati le tega, kar že vemo o sebi, tega torej, kar je že vključeno v njeno izgradnjo. Skupnost kot mnoštvo različnih, antagonističnih identitet pomeni prav nasprotno: v skupnosti ne najdemo le samega sebe, pač pa se prav v načinih, kako smo skupaj, razkrije njen dvojnik, njena senca. To pa temeljno poseže tudi v trdovratne protokole uprizarjanja naroda in nacionalnega ter (predvsem pedagoškega in kulturnega) izdelovanja in prepoznavanja njegovih posameznikov. Predstava Slovenec Slovenca gori postavi se ukvarja prav z raziskovanjem protokolov uprizarjanja skupnosti, z uprizarjanjem telesnih in afektivnih načinov pripadnosti. Prav na tem polju lahko najdemo silovit antagonizem med uprizarjanjem skupnosti in skupnim življenjem njenih individualnih pripadnikov. Lahko rečemo, da se prav na odru uprizarjanja skupnosti odvija neusmiljeni ideološki boj med poenoteno določitvijo naroda in novim razumevanjem nacionalnega kot kritičnega mnoštva skupnosti tistih, ki nimajo nič skupnega, pa vendar so drug drugemu temeljno zavezani.