Ali ni strašno, Eriksimah, da obstajajo himne in pajani, ki so jih pesniki spesnili v čast mnogim drugim bogovom, Erosu, ki je tako veličasten in pomemben bog, pa med tako številnimi pesniki še nikoli ni nobeden spesnil kakšne hvalnice. In če se hočeš ozreti na naše dobre sofiste: v prozi pišejo hvale Heraklu in drugim – recimo najimenitnejši Prodik! Vendar to še ni tako čudno: jaz sem namreč naletel že na neko knjigo modrega moža, v kateri se najde čudovita hvala soli, kako koristna je – in še veliko takšnih stvari lahko vidiš, ki jih hvalijo. Tako je torej: za takšne stvari si zelo resno prizadevajo, Erosa pa si do današnjega dne še noben človek ni drznil počastiti s hvalnico, kot si jo zasluži. Tako zanemarjen je ta bog, ki je tako pomemben.

Zakaj bi se danes zbrali na simpoziju,»so-pitju«, in peli hvalnice bogu Erosu? Kako in zakaj danes sploh peti hvalnice Erosu? In kako se danes pogovarjati o ljubezni, izrekati ljubezen, ne da bi od ljubezni same takoj prešli (le) k vzorcem, klišejem, primerom in posameznostim našega ali tujega vsakdana, ki sicer res niso nič drugega kot ena od njenih možnih oblik, a tudi ne več kot to – in pravzaprav še nič dokončnega ne povedo o ljubezni sami. Morda premislek le začeti tu, a se ne ustaviti: Vendar se ti ni zgodilo nič čudnega, ko si misli, da je Eros to /…/ kar je ljubljeno, ne to, kar ljubi. Kaj sploh je prava narava Erosa?
Platon je v Simpoziju – enem svojih ključnih dialogov in premislekov o ljubezni sploh – v ospredje postavil druženje, »so-pitje«, zabavo in predvsem pogovor: v usta sedmih modrih mož je položil sedem poskusov dostopa do Erosa. Vsak po svoje, iz svoje izkušnje in znanja, se mu poskušajo simpoziasti čim bolj približati – ne glede na to, kako daleč od bistva so v resnici. Poslušajo se in drug drugega vlečejo vsak v svojo meglico iskanja prave barve, oblike, vonja, okusa in narave ljubezni. Morda je ravno polifonija misli tisto, kar Erosa dela bolj otipljivega in bližjega. Pri tem se v trenutku, ko bi moral spregovoriti, začne kolcati le enemu.
Kolikokrat se začne kolcati meni, ko bi moral govoriti o ljubezni? Ali morda samo misliti o njej. Iskati njeno pravo obliko. Da je o njej nujno premišljati, me prepričuje nebroj zgodb, podob in slik, umetniških del iz zgodovine in sodobnosti, ki bi jih lahko razumeli kot vedno nove in nove poskuse artikuliranja ljubezni. A bolj ko se trudim razmišljati, bolj se mi zdi, da 2300 let kasneje nismo nič bliže odgovoru, samo pogovarjamo se manj – in manj je treba misliti o tem. Ljubezen in »dialogi o ljubezni« so na videz še vedno povsod: pogosto ujeti v nove in nove instantne oblike, televizijske šove, emotikone in slike, vedno vezani na zakoreninjene obrazce – ljubezen je le ljubezen do nekoga, je vezana na moškega in žensko, je partnerski odnos, je seksualnost. In je osamljenost, ko tega ni. Izven teh okvirjev me je o ljubezni včasih strah govoriti, celo misliti – čeprav vem in čutim, da obstaja. Hkrati pa se ob tej njeni stalni nedotakljivosti, ko se ji vsi pravzaprav ves čas približujemo, a nikoli ne dospemo do nje, sprašujem, ali ne gre zgolj za slepilo, ideal, ki kot celostna izkušnja sploh ni dosegljiv. Je mar tudi to neka podoba Erosa?
Vere v dokončno celoto s postmoderno izkušnjo že dolgo ni več. In kako bi lahko fragmentirani subjekti danes sploh še izkušali ljubezen, ki zahteva odpoved vsem utvaram, vsem maskam? Današnja družba postavlja ljubezen v vrsto produktov, v potrošniško prakso in se zapira v okvir in ideal varnosti, po kateri vsi tako zelo hlepimo. A ljubezen je v prvi vrsti tveganje. Je izstopanje iz družbenih normativov in kot taka polje čiste resnice, ki gre onkraj posameznika in onkraj vseh družbenih okovij.
A ne glede na to so takšni simpoziji o ljubezni še vedno tudi moj (intimni) vsakdan. Ljubezen nastaja v govoru in zato se pogovori tolikokrat ustavijo ob tej veliki temi. Govoriti o ljubezni je užitek. In tudi gledališče je ljubezen. Raziskovanje na videz nedotakljivega znotraj gledališča prinaša novo polifonijo misli, ki me morda pripelje malo bliže nečemu malce bolj otipljivemu. Ljubezen je občutek manka, ki ga poskušam zapolniti z gledališčem. Zato si želim tudi danes najti način, da povem hvalnico Erosu.

Luka Marcen