Ženska in Moški sta na robu družbe, tako v ekonomskem kot tudi v socialnem smislu. Človeka, ki ne znata več niti želeti ali sanjati, kajti tudi za to potrebujemo nekakšno osnovo, če ne drugega, vsaj svobodo duha. Njun duh pa je potlačen, omejen in zaprt v majhen življenjski prostor, iz katerega ne vidita ven. Ko v njuno življenje zaide dobitni listek, njuna sreč(k)a, se jima nemudoma odpre obzorje želja in sanj, pa tudi skrbi in paranoje. … S srečko bi oba lahko stopila v svet, ki sodobnega človeka nagovarja s sloganom »bodi to, kar si« in v katerem je mogoče prav vse. Končno lahko izbirata in s tem se jima ponudi tudi možnost, da si ustvarita življenje po svojih željah. Vendar pa ju svoboda izbire ne pripelje bliže sreči: pri Ženski naraščata tesnoba in paranoja, zato ne more slediti svojemu užitku ter izpolniti vsaj nekaterih želja.
Eva Kraševec, V primežu sreč(k)e (odlomek)

Fascinacija nad srečelovom, igrami na srečo in vsemi oblikami hitrega zaslužka je v človeški družbi prisotna že zelo dolgo, bržkone od samih začetkov civilizacije. Vsesplošna dostopnost srečelova, v katerem lahko sodelujejo ljudje vseh družbenih razredov ne glede na stan, pa je po drugi strani precej nov fenomen. O pravem razmahu srečelova, kot ga poznamo danes, lahko govorimo šele po koncu druge svetovne vojne. Zato je tudi zgodovinsko specifičen in ima v kapitalizmu vlogo, ki v preteklih družbenih ureditvah ni obstajala in bi bila tudi povsem nepredstavljiva. Koncept srečelova ustvarja iluzijo o možnosti osvoboditve od družbenih nujnosti. O tem, da vsak posameznik s pravšnjo mero sreče lahko doživi nebesa že v tostranstvu.
Anej Korsika, (Ne)srečka (odlomek)

Tu je vihrav dialog, surova (a že ustaljena) dikcija zakoncev, ki pod bremenom težavnega življenja nimata več energije in volje, da bi se pretvarjala, bila uvidevna, medsebojno spoštljiva in prijazna. … Potem ko Moški komaj najde pogum, da pove »veliko novico«, sledi spirala šoka in dvoma, ki se neprestano navija. (Ne)srečni loterijski listek se prekvalificira v eksplozivni delec in dregne v samo srž njune občutljivosti. Celoten dialog tako postane terapija, nekakšen turbulenten obisk pri zakonskem svetovalcu, kjer prav tretja oseba, tako rekoč tujek, predstavlja pogoj, da (zakoncema) padeta maski.
Zala Dobovšek, Izmik želji, premik k sebi (odlomek)

Če Spirovo delo dobi oznako komedija, potem je to vsekakor komedija izbire. Komedija, ki pokaže izbiro kot konstitutivno nerazmerje, na katerem temelji kapitalistična subjektivnost. Izbiro, ki pokaže, da je subjekt nezmožen izbrati. Natanko ob izbiri, ki nastopi ob kontingentni intervenciji kapitala v življenje delavcev, se pokaže operativnost nemoči »malega človeka«. Drugače povedano, komedija izbire pokaže izbiro kot strukturno prevaro kapitalizma – prevaro, da je mogoče izbrati. Izbira nastopi kot laž, ki je vgrajena v sam kapitalizem. Ali še natančneje, gre za vprašanje izsiljene izbire, ki jo Spiró razkrije v njenem grotesknem učinku produkcije cele palete fantazmatskih scenarijev.
Samo Tomšič, Nelagodje v kapitalizmu (odlomek)