Leto 2020 je bilo za svet gledališča prelomno. Vse se je ustavilo in javni prostor je čez noč začel izginjati. Gledališke stavbe so se zaprle, obenem pa se je gledališče preselilo v zunanji svet. Na trge, ulice, v nakupovalna središča, v gostinske obrate, na smučišča … V vsakdanjem življenju smo začeli igrati vloge in spremljati dramske situacije, ki jih prej nismo poznali.

V Polenti se bomo spopadli z dogodkom kot obliko, ki je odprta do te mere, da se izmuzne konvencijam gledališkega dispozitiva, kjer so vloge nastopajočih in gledalcev jasno razmejene in kjer je vzpostavljen oder kot prostor fikcije, iz katerega razbiramo smisel. Spopadli se bomo s formatom dogodka, ki sicer je napovedan, kljub temu pa mu lahko prisostvujejo tudi gledalci, ki ga sploh ne prepoznajo nujno kot »Dogodek«. Zaradi te predpostavke bomo dogajanje prestavili v živilsko trgovino, kraj srečanja brez vpisane želje po dogodku, po medsebojnem stiku. Kot prostor je trgovina že sama po sebi sugestivna, saj vedno deluje kot prostor želje. Trgovina je prostor, ki obljublja, kaj vse bi lahko bilo, če se za to odločimo. V tem je po svoje podobna gledališču, ki z odra kaže življenja drugih, tako kot nam izdelki z etiket in reklamnih panojev kažejo življenja drugih ali naša lastna življenja, kakršna bi lahko bila.

Kot vstopna točka v naš razmislek nam bo služil roman Aglaje Veteranyi Zakaj se otrok v polenti kuha v prevodu Kristine Jurkovič: v njem spoznamo deklico, ki si v nemogočih okoliščinah želi le tega, da bi bila artistka, igralka.

Jernej Potočan

Pobudo za avtorski projekt Polenta je dala igralka Eva Jesenovec.

Zastavljen je kot hepening na določeni lokaciji, najverjetneje v trgovini z živili. Prvotna ideja, ki se je porodila med kovidnim zaprtjem, je izhajala iz prostora srečanja. Med zaprtjem (»lockdown«), ko so bila zaprta tudi gledališča, je bila živilska trgovina skoraj edini prostor, kjer so se lahko ljudje srečevali. Zanima nas vdor gledališke umetnosti v prostor, kjer je ne pričakujejo – da dogodek izzove naključne gledalce in se nehote znajdejo v prostoru umetnosti. Radi bi zabrisali mejo med vsakdanjim življenjem nakupovalca hrane in umetnostjo.

Četudi je življenje z epidemijo že postalo znosnejše in radikalnih zaprtij javnega življenja ni več, ostaja zavedanje, da je gledališče živa umetnost, pogojena s srečanjem ljudi v živo, in ne s prostorom »gledališča« v dvorani ali virtualno, pomembno in aktualno.

Z Evo Jesenovec in dramaturgom Jernejem Potočanom sem raziskala podobne prakse iz tujine. Pritegnili so nas konceptualni hepeningi, ki udeležencem odpirajo drugačen pogled na že znani, večkrat prehojeni prostor. Ker tovrstnih praks pri nas še nismo zasledili, si upamo trditi, da je avtorski projekt Polenta v okviru Drama Laboratorija nekaj svežega in inovativnega v našem okolju.

Mojca Madon