Pes na cesti, ki je leta 2011 prejel ugledno nagrado Anasoft litera za najboljši slovaški roman, je briljantna, čarobno realistična in hkrati samoironična pripoved o slovaškem duhu  ̶   in to ne le v času neposredno po žametni revoluciji, temveč tudi v letih po njej. Pavel Vilikovský je z natančnim očesom poznavalca in izkušenega opazovalca ujel občutja postkomunistične družbe devetdesetih let 20. stoletja, ki so se ji odprla vrata v zahodni svet. Dokaj preprosta zgodba nas uvede v življenje urednika založbe Iks Ypsilon, ki mora v Avstriji predstaviti dva slovaška pisatelja, četudi nista ravno najbolj reprezentativna predstavnika slovaške literature. Urednikova pripoved pušča prostor za številne mikropripovedi, tragikomične situacije, briljantne asociacije in precizne komentarje na temo čiste slovaškosti, narodnega značaja in ozkosrčnosti. Obenem se urednik podaja po sledeh avstrijskega pisatelja Thomasa Bernharda. Nenadoma se soočijo oziroma, bolje rečeno, sopostavijo druga ob drugo podobne izkušnje in zgodovinske peripetije teh dveh majhnih sosednjih narodov. Med potepanjem po avstrijskem podeželju pa urednik kot po čudežu sreča Margaret, in tako se razkrije še ena plast zgodbe. Ta govori o spreminjajočih se oblikah ljubezni, zrelosti in nuji, da živimo življenje, dokler imamo priložnost.

Pes na cesti je briljantno literarno delo o literaturi in kulturi, prepleteno z ironijo in pronicljivostjo, pa tudi z rahločutnostjo in naklonjenostjo. Morda je najboljša opredelitev Slovakov, tista, ki jo je podal Vilikovský: »Dragi moji Slovaki! Kdaj boste končno razumeli, da se mora tisti, ki želi imeti Slovaka po svojem okusu, dejansko potruditi in si ga ustvariti sam?«

Dušan David Pařízek je prejel nagrado Dosky 2024 za najboljšega režiserja sezone.

Predstava je prejela nagrado Dosky 2024 za najboljšo uprizoritev sezone.

Gledališke nagrade DOSKY so od svoje ustanovitve leta 1996 najbolj ugledne gledališke nagrade na Slovaškem.

O Drami Slovaškega narodnega gledališča (SND)

Prvi umetniški kolektiv Drame SND so sestavljali člani Vzhodnočeškega gledališča pod vodstvom Bedřicha Jerábeka. V ansamblu so bili češki igralci, ki so na predstavah v Bratislavi igrali večinoma v češčini. Prva premiera Drame SND je bila drama Maryša bratov Mrštík marca 1920. Do maja istega leta je gledališče uprizorilo prvi slovaški drami, in sicer enodejanki Hriech (Greh) in V službe (V službi) pisatelja Jozefa Gregorja Tajovskega. Leta 1921 se je gledališču pridružila prva skupina slovaških igralcev: Andrej Bagar, Ján Borodáč, Oľga Országhová-Borodáčová, Jozef Kello, Gašpar Arbét, ki jim je kmalu sledila Hana Meličková. Po prihodu prvega slovaškega poklicnega režiserja Jána Borodáča leta 1924 se je število slovaških premier še naprej povečevalo. Po letu 1932 se je ansambel razdelil na dva dela: slovaškega je vodil Janko Borodáč, češkega pa režiser Viktor Šulc. Ustvarjalni dialog med njima je bil ključen za nadaljnji razvoj gledališke umetnosti na Slovaškem.

Ob začetku druge svetovne vojne je bil češki del ansambla razpuščen. Gledališču so se pridružile nekatere vplivne osebnosti: režiser in dramaturg Ferdinand Hoffman, režiser in igralec Ján Jamnický ter Jozef Budský. Kljub fašistični ideologiji slovaške države v obdobju med letoma 1939 in 1945 je Drama SND postala prostor umetniškega in političnega soočanja in hkrati dohitevala dogajanje v evropskem gledališču. Drama SND je uprizarjala pomembna dramska dela, ki so bila kritična do takratnega političnega vodstva. Dramatiki, kot so Ivan Stodola, Július Barč-Ivan, Peter Zvon in Mária Rázusová-Martáková, so utrli pot nadaljnjemu razvoju slovaške dramatike.

V povojnem obdobju je Drama SND vsestransko podpirala uprizarjanje slovaških izvirnih besedil in avtorjev ter spodbudila razcvet umetniških osebnosti, kot so bile Štefan Králik, Peter Karvaš, Leopold Lahola. Umetniški profil gledališča so takrat v veliki meri oblikovali režiserji Jozef Budský, Tibor Rakovský in Karol L. Zachar, ki so sodelovali z dramaturgoma Petrom Karvašem in Jozefom Felixom. V tem obdobju se je uveljavila tudi nova generacija igralcev in igralk: Mária Prechovská, Gustáv Valach, Mária Kráľovičová, Ctibor Filčík, Karol Machata in Eva Kristínová.

Obdobje med letoma 1949 in 1956 sta zaznamovala totalitarna oblast in vpliv, ki ga je imela na umetniški izraz Drame SND. Petdeseta leta so bila težavno, trnovo in hkrati svojevrstno poglavje v zgodovini Slovaškega nacionalnega gledališča. Normativnost in rušenje na eni strani ter selektivnost, marginalizacija kritičnega mišljenja na drugi so začasno zaustavili obetaven razvoj in napredek slovaškega gledališča. Kljub temu so neugodne razmere spodbudile gledališke ustvarjalce k nadaljnjemu razvijanju in širjenju dramskih metod, ki so se v šestdesetih letih 20. stoletja v polni meri uveljavile kot metafora, aluzija, vzporednice, parabola, travestija in groteska. Ustvarjalni dialog so nadaljevali režiserji Jozef Budský, Karol L. Zachar, Tibor Rakovský in Ivan Lichardus ter dramaturgi Ivan Teren, Viera Mikulášová-Škridlová in Kveta Dibarborová-Ilavská.

Sočasno z začetnim rahljanjem stalinizma kmalu po letu 1956 se je Drama SND ponovno podala na pot iskanja neodvisne dramske umetnosti. To je bil začetek dramaturgije velikih opusov, refleksija dotlej prezrtih dramatikov, čas nezadržnega odpiranja gledališča zunanjemu svetu. Ustvarjalni dialog med režiserji Jozefom Budskem, Tiborjem Rakovskem in Karolom L. Zacharjem, ki so bili tedaj v zenitu, je zaznamoval drugo polovico petdesetih in vsa šestdeseta leta. To obdobje je v gledališče pripeljalo številne vrhunske igralce, in sicer Zdeno Grúberovo, Elo Romančík, Jozefa Kronerja, Evo Polákovo, Evo Krížikovo, Ivana Mistrika, Štefana Kvietika, Ivana Rajniaka in Michala Dočolomanskega, Oldo Hlaváčka, Leopolda Haverla, Božidaro Turzonovo, Eílio Vášáryovo, Sonio Valentovo, Juraja Slezáčka. Konec šestdesetih let se je pojavila nova generacija režiserjev, kot sta bila Peter Mikulík in Pavol Haspra; v sedemdesetih letih so se jima pridružili Miloš Pietor, Ľubomír Vajdička in Vladimír Strnisko. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je ansambel sprejel medse nove velike talente iz takratne srednje in mlajše generacije. Najvidnejši med njimi so bili: Anna Javorková, Martin Huba, Juraj Kukura, Pavol Mikulík, Emil Horváth mlajši, Dušan Jamrich, Milan Kňažko, Dušan Tarageľ , Zdena Studenková in Zuzana Kocúriková, Kamila Magálová, Maroš Kramár, Stano Dančiak, Marián Labuda, František Kovár, Ingrid Timková, Richard Stanke, Diana Mórová, Zuzana Fialová, Gabriela Dzuríková.

Četverica takratnih vodilnih režiserjev   ̶   Pavol Haspra, Peter Mikulík, Ľubomír Vajdička in Vladimír Strnisko – je v devetdesetih letih vtisnila pomemben pečat podobi Drame SND. Za uravnoteženo dramaturgijo gledališča sta zaslužna Martin Porubjak in Darina Abrahámová, pozneje tudi Peter Pavlac. Prizadevanja za razvoj uravnoteženega repertoarja so se nadaljevala in zaznamovala obdobje, ko je Drama SND dohitela in občasno celo prehitela evropske trende.

V zadnjem desetletju in pol se je Drama SND bolj sistematično odprla sodelovanju z nadarjenimi mladimi slovaškimi režiserji (Roman Polák, Juraj Nvota, Dodo Gombár, Patrik Lančarič, Silvester Lavrík, Martin Čičvák , Ondro Spišák, Marián Amsler, Michal Vajdička, Lukáš Brutovský , Ján Luterán , Sláva Daubnerová). Dramaturgija se je bolj prodorno začela posvečati sodobni svetovni dramatiki in preizpraševanju novih slovaških iger (Viliam Klimáček, Roman Olekšák in Valeria Schulczová, Eva Maliti-Fraňová, Ján Uličiansky, Daniel Majling, Pavol Weiss, Jana Juráňová). To iskanje je vključevalo tudi odkrivanje novih igralskih talentov, zato so v ansambel prišli člani takrat najmlajše igralske generacije Robert Roth, Monika Hilmerová, Tomáš Maštalír, Ľuboš Kostelný, Ondrej Kovaľ, Ivana Kuxová, Ján Koleník, Dano Heriban, Daniel Fishcer, Dominika Kavaschová.

Vsestranska odprtost gledališča je omogočila sodelovanje z uglednimi gostujočimi mednarodnimi režiserji, kot so Enikö Eszényi (Madžarska), Patrice Kerbrat (Francija), Ján Antonín Pitinský in Vladimír Morávek (Češka), Diego de Brea (Slovenija), Dino Mustafić (Bosna in Hercegovina), Brit Bartkoviak (Nemčija), David Jařab (Češka), Jiří Havelka (Češka) in Tilmann Köhler (Nemčija).

Režiser Roman Polák, predzadnji direktor Drame SND, je svoj mandat opredelil z dramaturško vizijo odprtega, družbeno in politično angažiranega gledališča. V petih sezonah svojega mandata se je osredotočil na uprizarjanje izvirnih besedil, adaptacije proznih del in na obravnavanje belih lis slovaške zgodovine. Januarja 2018 je bil za direktorja Drame SND imenovan njegov naslednik, režiser Michal Vajdička.

Drama SND vsako sezono pripravi osem premier (štiri na Velikem odru in štiri v Studiu). Na repertoarju je povprečno 30 uprizoritev, gledališče letno odigra približno 430 predstav. Najnovejši oder, Modri salon, je platforma za razprave o temah, ki zadevajo celotno družbo in aktualna vprašanja, pa tudi za bralne uprizoritve, gledališče poezije in izvirne slovaške igre.

V zadnjih letih je Drama SND redno sodelovala na mednarodnih gledaliških festivalih v Torunu, Hradec Královu, Zlinu, Brnu, Olomoucu, Plznu in Nitri ter gostovala v praškem Narodnem gledališču, kakor tudi v Budimpešti, Bukarešti, Ljubljani in na Dunaju.

Od leta 2015 Drama SND v sodelovanju z Opero in baletom SND organizira mednarodni gledališki festival Eurokontext.sk. Na njem gosti ugledna gledališča, kot so Burgtheater Dunaj, Staatstheater Dresden, Katona Jószef Szinház Budimpešta, Vígszínház Budimpešta, Akademsko gledališče Ivana Franka iz Kijeva ali gledališče Kote Marjanishvilli iz Tbilisija, Stary Teatr Krakow, Narodno gledališče Islandije.

Leta 2000 je Drama SND postala članica ugledne Evropske gledališke konvencije (ETC), ki združuje šestintrideset evropskih gledališč. V povezavi z ETC se je Drama SND udeležila oziroma soorganizirala številne mednarodne projekte, kot so ETC Refugees (2004), Learning Europe (2008), Spring Theatre Tour (2012) in Art of Ageing (2015).