SOFOKLEJ

Sofoklej, eden od trojice največjih tragiških pesnikov antike (ob Ajshilu in Evripidu), se je rodil ok. leta 496 pr. n. št. V virih za biografijo tega plodnega pesnika omenjajo 123 dram (100 tragedij in 23 satirskih iger), prozno razpravo O zboru, pajane in elegije, ohranjenih pa je vsega sedem tragedij: Kralj Ojdipus, Ojdip v Kolonu, Antigona, Tračanke, Ajant, Filoktet, Elektra in satirska igra Sledilni psi. Umrl je leta 406 pr. n. št.

O tragediji Kralj Ojdipus, ki je bila že v antiki njegovo najbolj znano delo, je Aristotel v svoji razpravi O pesniški umetnosti zapisal, da je popoln model tragedije.

ZAKAJ DELAMO OJDIPA?

Na to vprašanje režiser Vito Taufer odgovarja: Mislim, da se nahajamo v trenutku, ko ne vemo, ali bo zmagala iracionalnost ali zdrava pamet. To je zgodba o izginotju demokracije. O poskusu nekega vladarja, da bi uredil državo, da bi poiskal razloge razpadanja in gnilobe. Ki slavno propade. Za dolgo dolgo časa. Bitka med racionalnim in iracionalnim principom. 

Odlomki iz kritik

Nin

Znameniti slovenski režiser Vito Taufer v uprizoritvi JDP-ja s presenetljivo lahkotnostjo in gotovostjo ponuja sodobno in premišljeno tolmačenje niza vprašanj, ki jih razpira ta tragedija. Morda je največji uspeh uprizoritve prav to delikatno ravnotežje med osebno tragedijo nekega vladarja in natančnim prikazom družbenega in političnega mehanizma, ki se kljub vsem dobrim namenom neizogibno vsiljuje.

S tem, da je prolog duhovito in natančno postavil kot tiskovno konferenco, ki jo vodijo predstavniki verske skupnosti in organi oblasti, nas režiser z eno potezo umesti v politični kontekst, v ta svet nezaupanja, večnega sumničenja, strahu in preverjanja. Na drugi strani pa se intimna zgodba začne »odvijati« v kavarni, kamor je postavljen tudi večji del uprizoritve.

(…)

Še posebej moramo poudariti, da je uprizoritev JDP-ja redek primer popolne usklajenosti vseh umetniških elementov. Od skoraj baletne natančnosti mizanscene prek odlične, pomensko jasne scenografije (Lazar Bodroža), elegantnih kostumov (Marija Marković Milojev), že omenjene izvrstne glasbe, oblikovanja svetlobe (Siniša Čupić) pa do igralskega ansambla – vse v tej uprizoritvi kaže na premišljen koncept in natančno realizacijo. To še posebej velja za igralski ansambel.

(…)

Skratka, izvrstna predstava in odličen začetek sezone za Jugoslovensko narodno pozorište.

Vreme

Kralj Ojdipus  JDP-ja je na več načinov pomembna uprizoritev za beograjsko gledališko srenjo. Osrednji komad evropskega dramskega gledališča je odigran, kot je preveden (kar je v naših gledališčih vse redkeje!), vendar tako, da lahko gledalci dobijo jasen občutek, zakaj je ta starogrška tragedija tako pomembna. Kralj Ojdipus govori o družbi, ki je v krizi, o tem, kako je neki vladar naredil vse, kar je mogel, da bi krizo razrešil, in kako se je kljub temu vse končalo na najslabši možni način. Danes preživljamo novo krizo in se upravičeno bojimo, na kakšen način se bo razpletla. Vendar pa režiserja Vita Tauferja ni zanimalo ceneno kazanje s prstom na ta ali oni aktualni trenutek. Skozi Kralja Ojdipa nam je razkril mehanizem, ki ljudi na oblasti sili, da v kriznih trenutkih lastni svet zrušijo v temo. Ta mehanizem je očitno enak od antike do danes. O tem govori Kralj Ojdipus in zato je to delo tako močno.

Režiser in njegova sodelavca (Vesna Radovanović in Marko Manojlović) so priredili nekaj desetletij star prevod Miloša Đurića, in to je dobro, kajti jezik je živ in se nenehno spreminja. Prevod Miloša Đurića ima lepoto starinskega, privzdignjenega govora, ki je primeren za antično tragedijo in blizu naši ljudski epski poeziji.

(…)

Režiser in prirejevalca so skrajšali prevod tako, da ne izgubi nič svoje kompleksnosti in vzvišenosti. Čustveni patos, ki ga je nekoč prinašala glasba, katere zapis se ni ohranil, tukaj prinaša glasba, ki sta jo Robert Pešut – Magnifico in Aleksandar Pešut – Schatzi napisala v slogu kavarniških balad. Kadar je ta vrsta glasbe dobra, nosi v sebi element plemenite patetike in nam lahko pričara bolečino in bedo, ki bi se nam izmaknila, če bi ostali pri suhih besedah Đurićevega prevoda. In če je glasba kavarniška, je ustrezno, da se tudi del uprizoritve dogaja v kavarni (scenografija Lazarja Bodrože). Na prvi pogled bi lahko pomislili, da je umestitev dogajanja Kralja Ojdipa v kavarno odvratna trivializacija. Toda v gledališču je vse dovoljeno, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Taufer je želel, da je njegov Kralj Ojdipus nadčasoven in hkrati sodoben.

(…)

Vladar Ojdipus, ki ga igra Milan Marić, je hkrati nadčasoven in sodoben. Je elegantno oblečen, mlad, energičen in močen moški, neumerjeno prepričan o svojem prav. Jemlje, kar mu je potrebno, in kaznuje tiste, ki mu prekrižajo pot. Do tistih, za katere sumi, da mu niso zvesti, je oster in grob, do svoje soproge Jokaste pa je strasten in nežen. Njegova gesta kazanja s prstom, kadar ostro pokaže na potencialnega krivca, in razprta dlan, ki seka zrak in poudarja: tako-in-tako bo, sta nam zelo dobro znani.

(…)

Vsi, ki so sodelovali pri ustvarjanju te uprizoritve, so lahko ponosni, mi v občinstvu pa presrečni, ker se je v našem mestu zgodila tako velika in pomembna predstava.

Blic

Razburljivo, razigrano, umetniško silovito, gledališko polnokrvno …

(…)

Taufer je dogajanje postavil – gledališko zelo zanimivo in intrigantno – v balkansko kavarno. Tukaj ni ne skupščine ne kabineta ne dvora, v katerih bi potekali pomembni in bistveni pogovori. Morda bi lahko rekli: vsakemu tisto, kar si je zaslužil. No, kakorkoli, kjer je kavarna, tam je tudi glasba, konkretno: odličen folk trio Robert in Aleksander Pešut in pevec Marko Radojević, ki so izvrstno vtkani v tkivo uprizoritve in ji dajejo prav posebno polnost.