Gledališki oder je poln rož. Na enem koncu je klavir, nekje zraven sedi čelistka. Oder je pripravljen, predstava se lahko začne. Igralko, ki vstopi, publika takoj prepozna – večino svoje kariere je igrala v prav tem gledališču. Zdaj je v pokoju in prišla je, da pove, kar se ji zdi, da je po vseh teh letih igranja vredno in treba povedati. Da se ozre nazaj in prešteje, kar je pustila za sabo: vloge, režiserje, odrske sopotnike, kostume, šopke rož, izposojene identitete, odre, na katerih je stala, pisma oboževalcev, pisma sovražnikov, uspehe in nikoli izpolnjena pričakovanja. Čas je, da sebi in drugim položi račune in se poslovi od stvari, ki so zanjo minile. Toda – ali so res? Saj ne moreš na ukaz nehati biti igralka, ko pa ti oder vendar pripada! V avtobiografski pripovedi govori Polona Vetrih, igralka, o svoji poklicni in življenjski poti, hkrati pa preizprašuje mehanizme, ki jim je podrejen gledališki svet, in vlogo posamičnega igralca znotraj tega kolesja, v katerem se ni vedno lahko znajti. Njena izpoved je neposredna, podana na način, ki briše meje med Polono igralko, ki v trenutku stika z odrom postane »nekdo drug«, in Polono upokojenko, ki brez rezerv in lažnih identitet razmišlja o svojih življenjskih odločitvah in poteh. Oder in življenje se zlijeta drug v drugega, upokojenka igra naprej.
So stvari, ki te izberejo, in tiste, ki jih izbereš. Kdo izbere koga v dvojcu oder – igralka? Kdo komu bolj pripada? Življenje velikih igralk je, vsaj od zunaj, čudovito: odrske luči, sprejemi, šampanjec; oboževalci, pisma občudovanja in rože, ki jih je včasih za celo cvetličarno. In potem jo lepega dne kje na stopnicah ali vratih garderobe ujame groza, ki se ji reče – upokojitev. Kar tako, nepričakovano; od kod, hudiča, se je vzela? Leta gor ali dol, mamljivi šepet odra ne potihne, igralka hoče še leteti, igra jo še vedno dviga v zrak, da ne čuti tal pod nogami. Ali mora res do smrti čakati, da bodo zanjo spet enkrat zadišale rože?
Ivana Djilas