Moj svet izginja počasi je naslov slovenske uprizoritve in prva replika v igri srbske dramatičarke Olge Dimitrijević Moja ti, ki je leta 2014 osvojila nagrado za najboljšo dramo na znamenitem festivalu Sterijino pozorje in bila leta 2017 z velikim uspehom uprizorjena v kultnem beograjskem gledališču Atelje 212. V tej komični melodrami spremljamo usodo štirih beograjskih stark, »živih arhivov socializma«, kot jih opiše avtorica, ki se v sodobnem neoliberalnem svetu borijo za svojo pravico.

Smo v sodobnem Beogradu, kjer se, podobno kot pri nas, na veliko gradijo predraga stanovanja in obenem enako intenzivno ruši stari karakter mesta. Zgodba se začne na pogrebu stare partizanke Ivane. Dragica, njena dolgoletna partnerka, je ostala sama, a z dovoljenjem, da lahko do smrti prebiva v Ivaninem stanovanju – vse dokler se pred vrati ne prikaže Ivanin sin in zahteva svojo lastnino. Dragica se sprva vda v usodo, a ob naključnem srečanju s staro prijateljico in njeno sosedo začne verjeti, da si je mogoče tudi v tem, kapitalistično umazanem svetu priboriti socialne pravice. Boj sicer ni enostaven in terja nemalo poguma, tega pa protagonistke črpajo iz izkušnje svoje mladosti v nekdanji skupni državi in antifašističnega boja.

Uprizoritev Moj svet izginja počasi se osredotoča na vprašanja spomina in minljivosti ter ju poudarja z vnašanjem dokumentarnega spominskega gradiva. Danes spomin na antifašistične boje po vsem svetu zatirajo neoliberalne kapitalistične politike, ki povzročajo vzpon nacionalističnih obratov v globalni in lokalni politiki. Prevlada patriarhalnih ideologij postavlja pod vprašaj ženski boj in vse manjšinske boje naše nedavne preteklosti, ki so v glavnih tokovih zgodovinskih pripovedi pogosto potisnjeni na stranski tir ali popolnoma potlačeni. Moj svet izginja počasi tako afirmira družbeno potrebo spominjanju ne le z vidika površinske (jugo)nostalgije, temveč tudi in predvsem z utopično projekcijo želje po prepričanju, da sta bila Antifašistična fronta žensk in sama Jugoslavija projekta, ki sta obljubljala pravičnejšo in boljšo prihodnost, ki je žal nismo doživeli: prihodnost enakosti, suverenosti, pristnosti in praznovanja svoboščin.