Replike iz antike, koncertna branja svežih prevodov antične dramatike, prinašajo v pomladnem semestru eno rimsko in eno grško tragedijo; prevod Senekove »Medeje« je prvi prevod rimske tragedije v slovenščino, Sofoklov »Ojdip v Kolonu« je preveden že tretjič.

Izdana, zapuščena in izgnana

Prevajalka Jera Ivanc
Dramaturgija in postavitev Jera Ivanc
Lektorica Tatjana Stanič

Produkcija SNG Drama Ljubljana v sodelovanju z Društvom za antične in humanistične študije Slovenije

Izdana, zapuščena in izgnana

Nataša Barbara Gračner Medeja
Maja Končar Dojilja
Zvone Hribar Kreont / Sel
Gorazd Logar Jazon
Jurij Zrnec Zbor

Tragedije rimskega filozofa in Neronovega učitelja Lucija Aneja Seneke, edine v celoti ohranjene rimske tragedije, so imele velik vpliv na zgodnjo evropsko dramatiko, v romantiki pa so po krivici obveljale za neuprizorljive bralne drame. »Noben latinski avtor,« je zapisal T. S. Eliot, »ni bi bil bolj cenjen kot Seneka v renesansi in noben ne dosledneje zaničevan kot Seneka v novem veku.« Najbolj znana tragedija o Medeji, kolhijski princesi, ki za argonavta Jazona izda domovino, okrade očeta in umori brata, Jazon pa jo zapusti zaradi korintske princese, je Evripidova; Senekova je petsto let mlajša, a morda prav zato bližja sodobnemu občutju sveta.

Lucij Anej Seneka mlajši (Lucius Annaeus Seneca minor, ok. 1–65) je bil državnik, govornik, filozof, učitelj in svetovalec cesarja Nerona. Bil je tudi zadnji veliki tragiški pesnik grško-rimske antike in njegove tragedije so edine rimske tragedije, ki so se nam v celoti ohranile, o času in okoliščinah njihovega nastanka ali o dejanskih uprizoritvah pa ne vemo ničesar. Seneka jih v svojih spisih in pismih ne omenja nikjer, razen redkih izjem pa o njih molčijo tudi njegovi sodobniki.

Pod Senekovim imenom se je ohranilo devet tragedij in edina v celoti ohranjena zgodovinska igra Oktavija. Seneka je nesporni avtor osmih tragedij: Blazni Herkul, Trojanke, Feničanke, Medeja, Fedra, Ojdip, Agamemnon in Tiest.

Primerjavi Senekovih tragedij z grškimi predlogami, ki so to le navidez, se je težko upreti, saj se ponuja sama od sebe – kdo bi ne hotel primerjati Evripidove tragedije Medeja s Senekovo, ko pa sta edini ohranjeni tragediji o Medeji iz antike; Wilamowitz je duhovito opazil, da je Senekova Medeja gotovo brala Evripidovo tragedijo o sebi. V resnici je bil seznam njene literature najbrž mnogo obsežnejši: v zavesti izobražencev Neronovega Rima so bile poleg znanih in neznanih grških tragedij ter nedramskih obdelav Medejinega mita – predvsem helenistični ep Apolonija Rodoškega Argonautica ter Ovidijeve Metamorfoze in Herojinje (Heroides) – vsaj še Enijeva, Pakuvijeva, Akcijeva, Ovidijeva in Lukanova tragedija o Medeji, ki pa so se nam žal ohranile le z naslovi in v fragmentih.

Jera Ivanc