V enodejanki Malomeščanska svatba (1919), ki sodi med Brechtova prva dramska dela in ki jo je napisal pri enaindvajsetih letih, avtor uporabi poročno svatbo kot mikrokozmos, skozi katerega (po)kaže na številne makrodružbene probleme, s satiro in črnim humorjem pa izpostavlja absurdnosti, do katerih prihaja, ko se pod fasado srečnega dogodka vzorne družine ena za drugo razkrivajo prikrite resnice, malomeščanska trhla morala pa se pred očmi gledalca lomi kot ženinovo doma narejeno pohištvo. Mnogi Nemci, zlasti predstavniki najštevilčnejšega srednjega razreda, so po klavrnem porazu prve svetovne vojne doživeli globoko politično, gospodarsko, družbeno, materialno in duhovno izpraznjenost, zato so potrebovali nekoga, ki bo napolnil praznino in v njih obudil vero v (malo)meščana vredno življenje, ali kot zapiše Brecht: »Spoznali so, da so bili brez vodstva samo čreda ovac. ‘Če nas pošteno ne priviješ, nadereš in mahneš po gobcu, bomo ostali bedne cunje,’ so rekli, ‘tako že ne moremo več hoditi naokoli.’ Na srečo se je našel voditelj in predali so mu oblast …« Malomeščanska svatba je neke vrste dokument o porajanju nemškega fašizma, kjer je skozi svate, kot zapiše Jure Gantar v članku Rojstvo nacizma iz duha malomeščanstva, »moč odkriti prav vse temeljne intelektualne poteze, ki se nekaj let kasneje preobrazijo v ideologijo nacizma« in »medtem ko ‘der Führer’ v izgubljenosti malomeščanskega razreda najde priložnost za indoktrinacijo, Brecht v njej vidi predvsem priložnost za posmeh«.

Malomeščanska svatba, ki jo je leta 2009 v Drami SNG Maribor režirala Mateja Koležnik, danes ena najprepoznavnejših slovenskih režiserk v tujini, katere gledališki opus je ovenčan s številnimi prestižnimi domačimi in tujimi nagradami, je svoj prepoznavni režijski podpis zagotovo izmojstrila tudi v plodnih letih sodelovanja z mariborsko Dramo. Obnovitvena premiera uprizoritve (uvrščamo na program v luči zmanjševanja premier in priporočljivem trendu povečane postprodukcije), ki je požela izjemne odzive tako pri publiki kot strokovni javnosti, novim generacijam ponuja vrhunsko, »tako rekoč popolno predstavo«, kot je v Delovi kritiki zapisal Peter Rak in nadaljeval, da »v režiji Mateje Koležnik skoraj ni najti šibke točke, čeprav sploh ne gre za kakšen premočrten formalistični perfekcionizem, temveč prav nasprotno, celoten projekt se odvija v znamenju dvojnosti, nedoslednosti, neoprijemljive fluidnosti … /…/

 Igralci sploh ne kreirajo likov, temveč zgolj ustvarjajo atmosfero, in to z že omenjeno dvojnostjo, napetost je tako zgolj navidezna in tudi povsem pristna, tako kot so navidezni in pristni tudi ekscesi, emocije in konflikti, celoten proces predstave se preobrne sam vase in lebdi v intenzivnosti lastne praznine, odtujenosti in absurda.« Vesna Jurca Tadel je v Sodobnosti zapisala, da je Malomeščanska svatba »prava poslastica – tako kar zadeva igralske kreacije kot natančno in premišljeno režijo ter mizanscenske/scenografske rešitve, ki ustvarjajo podlago za več komičnih situacij in detajlov«.

Brechtova malce več kot enourna gledališka anatomija družbene realnosti s svojo neizmerno potenco iluminacije in skozi subtilno »didaktični« mehanizem humornega osvešča in ozavešča današnjega, pogosto nekritičnega ter spektaklu naklonjenega gledalca.

*Predstava vsebuje mestoma vulgaren jezik.