Kmečka opera je znamenita umetnina enega najpomembnejših madžarskih gledaliških ustvarjalcev Béle Pintérja, ki, kot je razvidno iz naslova uprizoritve, združuje nezdružljivo. Tako ima ta sarajevska uprizoritev, ki jo je režiral eden najboljših regijskih režiserjev András Urbán, svoj posebni balkanski značaj, v katerem igralci dramsko besedilo prepevajo od začetka do konca. Zgodba temelji na arhaičnih motivih, s temo incesta in prikritega starševstva, združeno s folklornim mozaikom madžarskih balad. Poroka se kot v antični tragediji sprevrže v zlo, v sintezi dramskih in glasbenih tonov, od vzvišenega do banalnega. Težko je opredeliti slog in žanr tega dela, ki se je od praizvedbe v Budimpešti dotaknilo širše kulturne javnosti, zdaj pa bo z našo sarajevsko premiero prvič uprizorjeno v južnoslovanskih jezikih. Prepričan sem, da bo uprizoritev, ki jo zaznamujeta lirični jezik balade in glasbeni izraz prevladujočih etnozvokov poleg prepleta rocka, punka, klasike in jazza, naša nova repertoarna uspešnica, ki bo zaznamovala zanimivo sezono hibridnih zvrsti v letošnjem dramskem programu. Ansambel Narodnega gledališča Sarajevo s to uprizoritvijo dokazuje svojo zavidanja vredno ustvarjalno  moč, s katero v novih in nepričakovanih odrskih formah (procesih/postopkih) odgovarja na umetniške izzive, ki so pred nami.
Dino Mustafić, direktor Narodnega gledališča Sarajevo

Eno hujših mučenj med ustvarjalnim procesom je, kadar moram napisati besede režiserja. Po eni strani bi si človek mislil, da govorijo njegova dela, ne pa tisto okoli njih, po drugi pa vedno nastane smešna in iritantna situacija, kadar gledalci, in zdaj govorim večinoma o tistem strokovnem delu občinstva, kasneje zapisujejo svoje ugotovitve in vzporejajo vaše besede in izjave s tistim, kar so gledali. Ti dve zadevi nikakor nista v tovrstnem sorodstvu. Če gledališče objavi marketinško besedilo, je morda vseeno bolje, da se ukvarjate s tem, kar ste gledali, ne pa s tem, ali in v kolikšni meri ste naleteli na tisto, kar so pisali o predstavi. Vedno govorim o človeku, o družbi, o našem življenju. Po eni strani. Po drugi strani pa se ukvarjam z gledališkimi vprašanji, z vprašanji uprizarjanja, artikuliranja in ustvarjanja nekega specifičnega sveta. Kmečka opera glasbeno in tematsko temelji na svojevrstnem madžarskem melosu, na svojevrstnem samouničevalnem trpljenju, ki v tem trenutku postaja melos in bistvo vseh folklor in etničnih blaznosti. Vsi postanemo Madžari, med jokom se radostimo in med smehom žalujemo. Béla Pintér je, na svoj posebni način, genij madžarskega oziroma budimpeškega gledališkega življenja. Je pisatelj, režiser, koreograf in izvajalec. Mislim, da je edini, ki mu je uspelo obstati tudi v teh novih časih, ko je madžarska neodvisna scena tako rekoč izbrisana. Njemu je uspelo, da je svoje gledališče obdržal živo, obiskano in financirano od gledalcev. Vstopnice za njegove predstave je skoraj nemogoče dobiti. Je kritičen, boleč in poetičen. Kmečka opera je blasfemija opere in vse tako imenovane resne umetnosti, vendar pa naniza in predstavi točno tiste univerzalne vrednote, s katerimi se ukvarja velika umetnost. V času, ko se etničnost razglaša za esenco nacionalne identitete, nacionalna ali verska identiteta pa za  najvišjo od vsega. Le da Kmečka opera to počne na svoj kmetavzarski, svobodnjaški in nemistificirani način, govoreč tisto, kar je res, in smejoč se tako drugim kot sebi. Ali smo hinavski, je naša družba hinavska? Ja, je. Ali skrivamo grehe preteklosti? Skrivamo jih. Ali ustvarjamo breme za vse prihodnje generacije? Ustvarjamo ga. Ali se sovražimo? Sovražimo se. Ali smo nesrečni? Ja, smo. Ali je problem, če govorimo o svoji nesreči? Problem je. Ali so naša družba, oblast, politika, državna in družbena infrastruktura promiskuitetne in incestoidne? Ja, so. Ali nam pride na misel, ko vse to vidimo in se soočimo z dejstvi, stavek: Mati, ljuba mati, zakaj si me rodila? Ja, pride.
András Urbán

O režiserju

Gledališki režiser András Urbán se je rodil leta 1970 v Senti. Že pred študijem je pri 17 letih ustanovil prve gledališke delavnice in skupino Iowa. Po srednji šoli je študiral režijo na Umetniški akademiji v Novem Sadu v razredu profesorja Vlatka Gilića. Sredi devetdesetih je prekinil študij, ki ga je pet let kasneje nadaljeval v razredu profesorja Bore Draškovića. V začetku 21. stoletja je s podporo segedinskega MASZK in lastnega ansambla ustvarjal tudi neodvisne gledališke uprizoritve. Leta 2000 je diplomiral, pet let kasneje pa je postal direktor gledališča v Subotici.
Od leta 2005 je bil direktor Madžarskega mestnega gledališča Dezsö Kosztolány v Subotici, aprila 2023 pa je bil imenovan za direktorja Novosadskega gledališča.
V svoji karieri je režiral dela Büchnerja, Shakespeara, Dukovskega, Arrabala, Becketta in mnogih drugih ter ustvaril številne uprizoritve na območju nekdanje Jugoslavije. Leta 2009 je ustanovil tudi mednarodni in regionalni festival sodobnega gledališča Desire Central Station. Delal je v Novem Sadu, vodil umetniške delavnice v Romuniji in režiral več kot 40 uprizoritev v produkciji gledaliških hiš v Nišu, Novem Sadu, Beogradu, Segedu, Bitoli, Ljubljani … Urbán je avtor kratkih filmov Nihče in nekdo, Steklo, Kot da nas ni bilo. Napisal je knjigo zgodb Partizan ob zori. Živi in ​​dela v Subotici.