Gostuje Drama SNG Maribor

Prevod Lado Kralj
Priredba besedila Veljko Mićunović, Slobodan Obradović
Jezikovna priredba adaptacije Metka Damjan
Režija Veljko Mićunović
Dramaturgija Vili Ravnjak
Scenografija Hans Georg Schäfer
Kostumografija Suzana Rengeo
Oblikovanje svetlobe Veljko Mićunović, Hans Georg Schäfer
Lektura Metka Damjan
Izbor glasbe Veljko Mićunović
Oblikovalka maske Mirjana Djordjević

Igrajo
Sir Ivo Ban
Lady Ksenija Mišič
Norman Vladimir Vlaškalić
Madge Maša Žilavec
Irene Mirjana Šajinović
Geoffrey Thornton Viktor Meglič
Oxenby Davor Herga

Navdih za intimno dramo iz odrskega zakulisja Garderober je Ronald Harwood (1934) črpal iz osebne izkušnje, ko je pet let služboval kot osebni garderober Donalda Wolfita, glavnega igralca v Shakespearovi potujoči skupini. Po dramski predlogi je Harwood leta 1983 napisal scenarij za istoimenski film in si prislužil nominacijo za oskarja. Zgodba govori o velikem igralcu, plemenitem gospodu, vodji gledališke skupine, Siru, ki doživi psihični in fizični kolaps, a večerne predstave Kralja Leara za nič na svetu noče odpovedati. Njegov garderober Norman v zakulisju z razumevajočo ljubeznivostjo pripravlja Sira na vlogo in edini v gledališki skupini verjame, da bo ta večer Sir/Lear stal na odru v vsej svoji mogočnosti. Tragedija pa se začne počasi, kot gledališka megla, valiti čez rob odra v zakulisje. Sir, ki sluti, da se bliža sklepno dejanje njegove igre, noče sestopiti s piedestala in predati krone. In če kralj Lear pred smrtjo spozna resnico o svojih treh hčerah, Sir te modrosti ne premore. Izmučena Lady, sita njegove »plemenite sebičnosti«, zahteva, da konča svojo kariero, a Sir se raje kot misli na upokojitev predaja erosu, ki ga drži pri življenju. Med odmorom podari inspicientki Madge prstan, iz hvaležnosti, ker ga nesebično ljubi, v naslednjem trenutku pa že preverja, ali so noge mlade Irene primerne za igralski poklic ali ne. Ko Norman po predstavi prebere uvod, ki ga je Sir spisal za knjigo Moje življenje, spozna, da si ni prislužil niti omembe, kaj šele zahvalo, in da garderoberji nimajo svojega mesta na straneh gledališke zgodovine, čeprav se brez njih ne začne in ne konča nobena gledališka zgodba.