Emil Filipčič postavlja svojega Matička oziroma Figara v vesoljsko ladjo. V času zadnje vojne na Balkanu vidi Figarov gospodar grof Almaviva edino rešitev v pobegu v vesolje. V sorazmerju s katastrofo in kaosom na zemlji je tudi dekadenca v družbi. Če so dogajanje v Linhartovem Matičku označevali za frivolno, potem se »radoživost« Filipčičevih junakov sprošča v območju najrazličnejših seksualnih perverzij. Filipčič sledi strukturi Linhartove situacijske komedije, vendar jo z dodatnimi osebami, ki so vse tako ali drugače povezane z balkansko vojno, zaplete v kaotično seksualno-politično orgijo, ki jo mojstrsko nagradi z babilonsko zmešnjavo jezikov in narečij. Z značilnim ludističnim pristopom in nebrzdano komično domišljijo na ozadju prihajajoče katastrofe izpisuje obešenjaško smešno različico sodobnega Figara.