V Češnjevem vrtu Ljubov Andrejevna zaradi dolgov izgubi znamenito družinsko posestvo. Na dražbi ga odkupi Lopahin, ki želi vrt posekati in ga spremeniti v turistično naselje. Anton Pavlovič Čehov je to svojo znamenito igro, zadnjo, napisal leta 1903. V njej sooča like, ki jih v različnih podobah in zasnutkih srečujemo v njegovih drugih delih, v ospredju pa so neusposobljenost višjega družbenega razreda za odgovorno razpolaganje s kapitalom, prihod nove generacije in tipizirane upodobitve družbenih razmerij na začetku 20. stoletja. Čeprav sta v drami v ospredju propad starih privilegijev in menjava družbenega sistema, je v prevratnem času mogoče najti neposredne sodobne navezave na dragoceni češnjev vrt, ki mu grozi propad.

Kako dobro se ujameta kapital in turizem, ko gre za naravne vrednote in kulturno dediščino, v evropskem kontekstu ni treba posebej poudarjati. Očitno se bo na koncu celotna Evropa spremenila v turistično destinacijo, na kateri bo vsaka zgradba hotel ali trgovina s spominki. Preturizem počne z naravnimi vrednotami tisto, kar gentrifikacija povzroča mestnim središčem. Lokalno prebivalstvo v okolju, kjer je turizem edina gospodarska panoga, nima več svojega prostora. Izgnali ga bodo turisti, kot izženejo Ljubov Andrejevno in njene. Je Evropa sploh še kaj drugega kakor zanimiva turistična destinacija kot ne tako edinstvena fotografija za družabna omrežja?

Režiserka Nina Šorak poudarja, da se Evropa ukvarja s plastičnimi zamaški, medtem ko nekateri želijo leteti na Mars. »Če se bomo še dolgo naslanjali na stebre dediščine ali živeli v siju stare slave, nas bo kapital požrl.« Čehov je Češnjev vrt opredelil kot komedijo. Prva uprizoritev v režiji Konstantina Stanislavskega je besedilo razumela kot tragedijo. In oba pogleda sta točna