Dramska igralka se znajde na svoji komemoraciji, se ozre nazaj na svoje življenje in z obilico črnega humorja praznuje svoj lastni »afterparty«.

Aličin vratolomni padec v zajčjo luknjo in neskončno padanje nizdol, po katerem se znajde v čudežni deželi, se zgodi zaradi njenega občutenja resničnega, zunanjega sveta, ki je poln svojega reda, pravil, pritiskov, principov in samoumevnosti. Sveta, ki Alico neizmerno dolgočasi in utesnjuje. Čudežna dežela, v kateri se znajde, ji odpre novo perspektivo – pokaže ji pogled na svet, kjer je ustaljeni red obrnjen na glavo, svet, ki se nenehno spreminja, svet, kjer veljajo zakoni absurda, spremenljivosti in nesmisla. Njen skok v zajčjo luknjo je pravzaprav beg pred okostenelostjo družbe, beg pred dolgočasjem in statičnostjo v domišljijo, avanturo in razburljivost. Potovanje po zajčji luknji, če se zanj odločimo, ko odrastemo, torej ni več nekaj preprostega in lahkotnega, ampak je lahko nevarno, srhljivo, obvezujoče in zahteva pogum. A v svetu radikalne izgubljenosti in vsakodnevnega izgubljanja, je morda skok na glavo – k sebi – pravi korak, da si spet z druge strani ogledamo svet in se odločimo, kam, če sploh, naj gremo.

Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa raziskuje čudežno deželo kot prehod v smrt, a ne na mističen način, temveč s konkretnim nizom občutkov, ki so ustvarjalcem uprizoritve poznani in jih je vsak od njih že doživel. Temu izhodišču je v procesu študija sledila plast razmisleka o gledališču in igralskem poklicu ter končnosti igralske umetnosti ali gledališča.

Za sodelovanje se zahvaljujemo Šušuju, Nini Ivanišin, Maji Sever in Saši Pavček, za likovni prispevek k uprizoritvi Marku Mandiću in Petru Uhanu, za izposojo scenskih elementov pa gledališču Glej.