Branko Šturbej je eden od nepogrešljivih igralskih stebrov repertoarja ne le ljubljanske Drame, temveč slovenskega dramskega gledališča v najširšem pomenu besede. Že bežen pogled na seznam Šturbejevih vlog pove, da njegovo ustvarjanje v gledališčih s stalnim igralskim ansamblom ves čas spremlja redno in uspešno sodelovanje v zunajinstitucionalnih projektih, načeloma naravnanih na raziskovanje novih, še nepreizkušenih načinov igralskega izraza. Natančnejši pregled tega seznama pa pove tudi, da je njegov opus osupljivo raznolik tako žanrsko kot z vidika režijskih poetik, in prav zadnji dve Šturbejevi sezoni, v katerih je oblikoval vloge: Georgea v Kdo se boji Virginie Woolf?, Vojnickega v Stričku Vanji, Emanuela Lehmana v Trilogiji Lehman in Malvolia v Kar hočete, kot nekakšen pars pro toto izrisujeta bogat in pester vzorec celotne igralčeve kariere.
Ni torej pretirano trditi, da se Branko Šturbej uvršča med najbolj vsestranske igralce v slovenskem gledališču. Od sezone 1983/84, ko je v ljubljanski Drami debitiral z vlogo Sina v Mrożkovi igri Peš in očaral občinstvo in kritike s svojo avtentično mladostno odkritostjo in ognjevito igralsko energijo, pa vse do danes gradi svoje vloge z zanj značilnim, neutrudnim igralskim in osebnim angažmajem.
V njegovem igralskem opusu je tako rekoč vse, kar si lahko današnji igralec poželi, od Shakespearovih Hamleta, Demetrija, Ferdinanda in Macbetha do Kneza Miškina Dostojevskega in Koruna ter intrigantnih likov iz del Plavta, Molièra, Schillerja, Kleista, Gogolja, Ibsena, Čehova, Horvátha, Feydeauja, Geneta, Albeeja in drugih. Ustvaril je paleto impresivnih vlog v dramah domačih avtorjev (Linharta, Cankarja, Strniše, Zajca, Gruma, Šeliga, Smoleta, Jovanovića idr.) in se občutljivo vživel v številne like sodobne svetovne dramatike, z enako prepričljivim občutkom za komično kot tudi za resno plat njihovih in naših problemov.
Branka Šturbeja režiserji obožujejo in številnih kultnih uprizoritev Tomaža Pandurja, Mete Hočevar, Mileta Koruna, Dušana Jovanovića, Vita Tauferja, Janusza Kice in mnogih drugih brez njegovega osrednjega in ključnega igralskega prispevka preprosto ne bi bilo ali pa bi bile bistveno drugačne. V zadnjem času enako tvorno sodeluje z režiserji najmlajše generacije in v njihove predstave prispeva tako bogate igralske izkušnje kot tudi svojsko, zmeraj mladostno in neusahljivo slo po raziskovanju sveta in sebe v njem. Dvakrat Faustov Mefisto, dvakrat Albeejev George, Prokićev Dante, Büchnerjev Vojček, Calderónov Sigismund, Kafkovi Karl Rossman, Josef K. in K., Brechtov Matti, Mussetov Lorenzaccio, Raskolnikov Dostojevskega in Wajde, Ibsenov Peer Gynt, Levstikov Tugomer in McPhersonov Brendan so se skupaj z mnogimi drugimi Šturbejevimi gledališkimi in filmskimi stvaritvami zapisali v slovensko gledališko in filmsko zgodovino in tudi v spomin in srca gledalcev.
Navsezadnje o tem pričajo številne domače in tuje nagrade (občinstva in strokovnih žirij), ki jih je Branko Šturbej prejel za svoje vloge, od študentske Severjeve nagrade leta 1984 za Shakespearova Gloucestra in Petruccia do Borštnikove nagrade 2023 za vlogo Georgea v postavitvi Albeejeve igre Kdo se boji Virginie Woolf? v Mini teatru.
