Samuel Beckett

Konec igre

Naslov izvirnika:Fin de partie/Endgame

Režiser

Diego de Brea

  • Prevajalec
    Srečko Fišer

Nebo zgoraj je požrto in prazno. Trenutno je in ne prinaša odrešitve. Zemlja pod njim pa je pekel. Celo verujoči niso več prepričani, da zares verjamejo. Prepričani so samo, da bi morali verjeti. Človek zver tava kot samoten begunec in išče izgubljeni smisel. V vsej njegovi nesmiselnosti. Njegova edina gotovost je lastno trpljenje. Ne roditi se bi bilo zanj še najboljše. A zdaj ko je tu, v tej duhovni puščavi brez upanja in kreposti, sam in osamljen, nemočen in izgubljen, vendarle išče, če že ne izhoda, pa vsaj dokončno lastno izničenje.
Njegovo telo je lačno drugih teles, njegovo srce je lačno ljubezni in krvi, njegova duša zavistno kriči po nedosegljivem nebu odrešitve. Ni prišel po upanje, ni prišel po ozdravitev. Prišel je po potrditev, da so njegove travmatične rane neozdravljive.
Prišel je, da bi zapečatil svojo tesnobo. Da bi se v izgubljenem svetu teme in neznosnosti bivanja vsaj za trenutek nasitil, se potešil, ujel kratek dih, majhno prijetnost, stisnjeno med veliko grozo. Prišel je, da bi zahrepenel. Da bi med dvomi in boječnostjo našel pogum za ogenj duha in moč srca. Da bi našel tisto nedosegljivo deželo, v kateri se živi bolje. Kajti človeškega hrepenenja vendarle ni mogoče ubiti in je tisto edino, kar ga ohranja in preganja ves čas, vse življenje.
Na tem svetu torej Beckettov junak nima ničesar, razen zavedanja lastnega niča – že golo naključje mu lahko vzame vse –, ima pa še moč, da reče »Jaz«. Z nogami v blatu in z nikoli doseženim nebom potuje svojemu neizbežnemu samouničenju naproti.

Diego de Brea

Premiera

december 2020 veliki oder

    2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov