Leto 1984, Vzhodni Berlin. Agent tajne službe brez prekinitve nadzira dramatika in njegovo
partnerko, igralko. Skozi prisluškovanje in pričanje vsem dimenzijam ljubezni v njunem življenju
se preobrazi njegov pogled na svet ‒ in lastno vlogo v njem.
Kaj nas tako privlači pri življenju drugih? Gre za to, da iščemo to, kar smo ‒ ali morda to, kar
nismo? To je osnovna nuklearna reakcija gledališča. Empatija ima ogromno moč. Morda
zgodovina obstaja samo zato, da lahko skoznjo spreminjamo sedanjost. Morda lahko v življenju
drugega opazujemo svojo prihodnost.
Prihodnost vstopi v nas, da se v nas preobrazi, dolgo preden se zgodi. Danes ni leto 1984 in
nismo v Vzhodnem Berlinu. Nismo del nobenega očitnega totalitarizma. Družba nadzora ostaja,
a ne moremo je več utelesiti v enem aparatčiku, enem krivcu in imenu. Morda je zato tudi
sprememba težje dosegljiva: krivec represije v demokratični družbi je kapitalistični stroj,
neviden in brez obraza. Morda je bilo laže, ko smo lahko zlu pripisali obraz. Morda je bilo laže, ko
smo vedeli, česa ne smemo izreči. Ko se zdi, da je vse mogoče, nam ne ostane nobena možnost,
nobena alternativa.
Lenin ni želel poslušati Beethovnove Appassionate, ker ga je ob poslušanju vsakič imelo, da bi
ljudi božal po glavah in jim govoril nežne besede, čutil pa je, da mora po teh glavah udarjati brez
milosti. Ljubezen in umetnost lahko spremenita politiko tam, kjer se ta zares začne: v
posamezniku.
Nujno je prisluhniti temu, kar nas lahko spremeni.
Nujno je prisluhniti temu, kar nismo.
Jan Krmelj