Požigi Wajdija Mouawada so zame zgodba, ki človeka nežno in z veliko humorja povabi v svet, ki
se izkaže za krutega, nepredvidljivega in kompleksnega. A hkrati se razpira kot človeški in
jasen. Usode ljudi so zastrašujoče, toliko bolj, ker so to ljudje, ki živijo kot mi ali, če se izrazim
skromneje, živijo tako vsakdanje, kot gledam na življenje jaz. Živijo v privilegiranem – evropskem
svetu, z vsemi pravicami, z vsemi vlogami, ki nam kot ljudem pritičejo, živijo kot hčere, sinovi,
mame, učiteljice, hodijo na rekreativni boks, kot partnerji ali partnerice in so v teh vlogah, ki jih
dnevno igrajo, razpeti med konflikte in izzive, a se ne vdajo, in predvsem se zdi, da stojijo trdni,
močni in vsevedni.
Ti ljudje so v drami Požigi konkretno trije liki. Mama in dvojčka: sin ter hči. A harmonija in
to vsakdanje se ustavi, ko se mama nekega dne odloči zaviti v molk. Nekega dne mama ne
spregovori več. Izgubi voljo do življenja in počasi zapusti ta svet. Njen motiv za tišino pa ostane
nejasen vsem, ki so v kakršnemkoli stiku z njo. V slovo odrasli hčeri in sinu zapusti nalogi. Prvi
mora najti njunega očeta, ki ga v življenju nista videla, druga mora najti brata, za katerega nista
vedela, da sploh obstaja. Od tukaj naprej ni nič več preprosto in vsakdanje. Dvojčka se borita
z mnogimi predsodki, s svojimi hotenji in projekcijami. Kdo je njuna mama? Kdo je bila, preden
je bila mama? Kaj vse je doživela? Predvsem pa se zdi, da ta pot korenito spremeni tudi mišljenje
ali vedenje o tem, kdo sta sama.
Požigi tako iz vsakdanjega totala počasi usmerijo pogled na kontekst časa in prostora
maminega odraščanja in mladosti. Sin in hči svoje odraščanje izpopolnjujeta tako, da se napotita
na odkrivanje poti, ki jo je prehodila njuna mama. Po maminih poteh in ugankah (ki jih je mama po
smrti zapustila v pismih) se poskušata prebiti do dveh ljudi: očeta in brata. Ta pot postane
mitska pot, ki jima postreže z veliko lekcijo o tem, kaj in kdo je človek. O tem, kaj je vojna. O tem,
kako ta vojna ustvari in uniči življenja. O tem, kako je bivati po vojni. O tem, kako vse to zdržati.
O tem, kako je biti skupaj potem. O tem, kaj pomeni nekoga sprejeti, po vsem tem, z vsem, kar je.
In kljub vsemu temu v življenju naprej iskati svetlobo. In ne pozabiti, kako je ljubiti, potem
pa obmolkniti.
Nina Rajić Kranjac