Oscar Wilde

Saloma

Naslov izvirnika:Salomé

Režiser

Eduard Miler

  • Prevajalec
    Primož Vitez

Saloma se dogaja v bibličnem prostoru in času, na palestinsko-bibličnem ozemlju, kjer se srečujejo različni narodi, kulture, religije in filozofije. Herod Antipa – tetrarh, vladar enega izmed štirih delov, na katere so Rimljani razdelili Palestino, v svoji palači priredi gostijo. Tetrarhov balkon v palači je kakor preddverje stavbe Združenih narodov, kjer so se zbrali na gostijo predstavniki različnih ljudstev – Grki, Palestinci, Sirci, Rimljani, Egipčani, Judje, Nazarenci ... Skratka, svet v malem. In ta svet je Babilon, kraj razvrata in nemoralnosti.
Tetrarhovi gostje so se zbrali brez posebnega razloga. Ali pač ... Zbrali so se »kralji« dežele, da bi orgiastično slavili svoj položaj, da bi popivali, zapravljali, občevali, se mastili, se občudovali, se razkazovali, izmenjevali darove in psovke. Sama noč tetrarhove gostije je pijana in erotizirana, prepojena z nebrzdanim poželenjem. V tej noči orgiastičnih bakanalij se sliši plapolanje peruti nevidne ptice smrti ... V tej zlovešči noči tik pred rojstvom dneva oplazi poganski svet nekaj srhljivega, toda še neznanega. V zraku je prihod nečesa, kot dokaz, da je razvratna civilizacija ‒ nenehno prekrojenih zemljevidov ‒ tik pred sesutjem oziroma pred novim rojstvom.
Prerok Johanan, uklenjen in zaprt v mračen vodnjak, govori prav o tem. S svojimi besedami zmerja tetrarha in zlasti njegovo razvratno ženo Herodiado. Njegov govor je predsmrtna agonija, toda čeprav so njegove misli zastrte v zakodirana sporočila, jasno in nedvoumno napoveduje zaton vladajočega ustroja sveta in najavlja prihod Odrešenika. Johanan časti Boga, ki očem ni viden, in govori o časih prihodnjih, ko bo prišel »tisti, ki bo slepim odprl oči, in bodo spregledali, in gluhim bo odprl ušesa, in bodo slišali ...«
V tem svetu vojakov in cesarjev, sužnjev in vladarjev živi prelepa Saloma. Poetično lepoto princese primerjajo z bledo Luno, ki je kot mrtva ženska. Salomina podoba je mistična. Izžareva destruktivni nagon tanatosa, vendar v telesu njegovega nasprotja – erosa. Prav zato je Saloma fatalno privlačna. Lahko samo ugibamo, kaj se skriva v njeni bledici. Nedvomno je Saloma del dekadentnega sveta. Hkrati je nedotakljivi predmet poželenja. Zaradi nje izgubi glavo tudi sam Herod Antipa. Zalezuje jo odkrito in brez sramu, tudi v navzočnosti Herodiade, Salomine matere. Salomin svet je čuten, mesen, svet materializma, hedonizma, mračnih poželenj, strasti ... Johananov svet je duhoven. Saloma v Johananu zagleda nekaj novega, nekaj spiritualnega, asketskega, zagleda fanatizem posvečene duhovnosti. In ne more razumeti, da je to nekaj nesnovnega, da je to metafizika in nekaj, kar njej ni dano. Prav to si zaželi, tako močno, kot je močna ljubezenska strast. Metafiziko duhovnosti zamenja za ljubezen. Ali pač, ker je ljubezen čista metafizika, se zaljubi v to, kar ljubezen je. Želi poljubiti prerokove ustnice, toda Johanan jo zavrne. Salomino nepotešeno strast poteši brutalno dejanje. Ukaže, naj preroka obglavijo, in s tem uresniči dejanje obglavljanja vrednot, ki ji niso dane; vendar doseže svoje – poljubi ga.
Zakaj Saloma vztraja, da bo poljubila Johanana? Iz resnične strasti ali iz dekadentne hladnokrvnosti nekoga, ki noče sprejeti dejstva, da obstaja nekaj več kot samo banalnost materialnega in čutnega? Ali Saloma res spozna prave dimenzije ljubezni kot metafizičnega stanja ali obglavi preroka iz čiste nečimrnosti? Ali je dejanje obglavljenja sploh premišljena Salomina poteza ali zgolj egocentrična objestnost? Pregnantnost simbolistične drame govori o zatonu civilizacij in cesarstev, o trenutku, ko je človeštvo na križišču med duhovnostjo in čutnostjo.

Žanina Mirčevska

Premiera

september 2019 veliki oder

    2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov