Izobčenke

Avtorski projekt
Po delih Rudija Šeliga
Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve.

Režiserka

Mirjana Medojević

  • Dramaturga
    Eva Kraševec, Ilija Đurović
  • Lektorica
    Tatjana Stanič
  • Scenograf
    Branko Hojnik
  • Avtorja glasbe
    Ina Puntar, Samo Kutin
  • Oblikovalci luči
    Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik

Rudi Šeligo je eden od velikanov slovenske dramatike, njegove drame so doživele številne uprizoritve in interpretacije, v ljubljanski Drami nazadnje s Svatbo v režiji Jerneja Lorencija. Šeligov opus poleg dram obsega tudi številna prozna dela in esejistične prispevke, v katerih je obravnaval tako družbena kot gledališka vprašanja. Tokratna uprizoritev temelji na izbranih besedilih iz njegovega opusa, a jih uporablja kot vozlišča mreže, ki se plete preko kolektivnega spomina ustvarjalcev. Najpomembnejša čustva, želje in hrepenjenja ljudi skozi stoletja ostajajo nespremenjena.
Izobčenke tako pričajo o nas, pravzaprav o tistih delih v nas, ki jih lahko poimenujemo dušni prostori. Kar pa je prostor duše, je tudi prostor rituala, predvsem gledališkega. Šeliga fascinira magija v gledališču. In ta uprizoritev se dotika tistega vidika magije, ki nagovarja najbolj ranljive plati človeka, tiste poškodovane in nedolžne snovi, ki je v zvezi z instinktivnim odzivom na svet. Če pomislimo, da v vsakem od nas, ne glede na to, ali je moški ali ženska, obstaja homo ludens, potem bi ta predstava hotela tega človeka priklicati na površje. Iz njega nekako izvabiti nedolžnost, ker se tam najbrž skriva duša. Ali Šeligo ves čas piše o svoji animi, ki je razkosana na to, čemur pravimo liki v njegovem ustvarjalnem opusu?
Sam izhajam iz marginalne socialne plati. Vendar nikoli nisem hotel, nameraval izpisovati niti svojega socialnega položaja niti svojih izkušenj s svetom niti svojih duševnih stanj. Vsaj tematiziral nisem nikakršnega egocentrizma, kljub temu bo nemara držalo, kar pravi Borges v epilogu Stvaritelja: »Nekdo si zada nalogo, da bo narisal svet … malo pred smrtjo se ove, da ta potrpežljivi labirint črt riše podobo njegovega obraza.« To je seveda neizbežno: kako naj »naselim prostor s podobami pokrajin … bivališč … konjev in ljudi«, če mene ni (bilo) zraven, zraven pokrajin, konjev in bivališč!
Šeligo piše o izobčeni animi ... in skoznjo o sebi. Šeligo piše o sebi. In sicer ne o tistem svojem delu, ki je znan, priznan in prepoznan, temveč o delu, ki ga odkriva in ga odpira skozi to, kar ustvarja, istočasno pa nam ponuja prostor, da predstava, ustvarjena po njegovih izbranih delih, hodi po isti poti. To je pot zrcal, usode, prerokbe, trpljenja, istočasno pa pot ezoterike in igre. Izobčenka živi v vsakem človeku kot njegova senca. Tista, ki jo je zadušil sam ali pa so jo zadušili drugi. Duša in zadušljivost; besedi, ki imata iste korenine?
Besede so včasih nepopolne. Včasih zadušijo tisto, čemur bi hotele dati zraka. Izobčenka je izključena iz skupnosti. Hrepeni po njej, toda skupnost je ne sprejme. Nje. Ženske anime, prav tako kot tudi moške ne. Kot da bi bila usoda anime prav to, da je izobčena. Obstajajo deli nas, ki hrepenijo po tem, da oživijo skozi skupnost. Ampak to je nemogoče, ker skupnosti ni. Je res ni? Morda je, ampak težko jo je vzpostaviti, še težje pa obdržati. Razen kadar se preliva čez rob. Kadar kaplja. Razen med ritualom. Kadar se dogaja predstava.
Gledališče brez svoje ritualne snovi izgubi zdravilno moč. Da bi zdravila, pa bi predstava morala gledalcu vreči čez rampo lastno zbegano animo, da bi se v njej zrcalil. Temu bi morda lahko rekli pogumna žrtev?

Mirjana Medojević

Festivalska predpremiera

31. maj 2019 Mala drama

Premiera

september 2019 Mala drama

    2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov