Anton Pavlovič Čehov

Ivanov

Kaj je narobe z mano?

Naslov izvirnika:Иванов

Režiser

Aleksandar Popovski

  • Prevajalka
    Tatjana Stanič
  • Dramaturginja
    Darja Dominkuš
  • Scenografinja
    Meta Hočevar
  • Kostumografinja
    Barbara Podlogar
  • Skladatelj
    Marjan Nečak
  • Lektorica in svetovalka za Ruščino
    Tatjana Stanič
  • Oblikovalec luči
    Metod Novak
  • Asistent režiserja
    Juš A. Zidar
  • Asistentka scenografinje
    Sara Slivnik
  • Asistent kostumografinje
    Lovro Ivančić
  • Asistentka scenografinje (študijsko)
    Nastja Miheljak

Igrajo

Drama Ivanov (1887) sodi v zgodnje ustvarjalno obdobje Antona Pavloviča Čehova. Ob svojem nastanku je zmedla tako občinstvo kot kritike, navajene jasne karakterizacije likov in nedvoumnih žanrskih pravil. Čehov, v marsičem predhodnik in začetnik sodobne dramatike, je vsa pravila postavil na glavo. Komični, včasih celo groteskni elementi in liki se tudi v Ivanovu prepletajo z žalostnimi usodami, zavoženimi življenji in tragičnimi prvinami.
Čehov je na svojega osrednjega junaka in njegovo okolje gledal kot umetnik in kot zdravnik, posebej so ga zanimala področje psihiatrije in etična vprašanja. »Diagnoze«, ki jih je postavil svojemu junaku, se zdijo presenetljivo današnje: izgorelost, malodušnost, naveličanost, zdolgočasenost nekoč sijajnega izobraženca, podjetnega in karizmatičnega idealista. Poleg depresije pestijo Ivanova tudi materialne težave, denar si izposoja pri oderuhih, njegovi rokohitrski uslužbenci mu parajo živce ter uničujejo imetje in ugled. Predvsem pa ga muči slaba vest zaradi bolne žene, ki ji ne more zares stati ob strani, saj je že dolgo ne ljubi več. Novo ljubezensko zvezo s hčerjo bogatih posestnikov tako že v izhodišču zaznamujejo občutki krivde pa tudi obsojanje okolice. Toda Ivanov je sam sebi najostrejši sodnik, neusmiljeno se analizira, koplje po svojih mislih in čustvih, da bi razumel, kaj se mu je zgodilo, kako se je sam prignal na rob duševnega zdravja. In vendar je tudi na robu še sposoben radikalno razrešiti svoj položaj. Zato sodi Ivanov kljub vsej svoji »neustreznosti« ali pa prav zaradi nje med magistralne like svetovne dramatike, med tiste »omahljivce«, ki zaradi neprizanesljivih etičnih načel nastavljajo ogledalo tako sebi kot celotni družbi.

Čehov pravi v Ivanovu, da ženske kvarijo človeški rod in da se bojo po njihovi zaslugi kmalu rojevali samo še nergači in psihopati. V neki drugi njegovi igri pijani in razočarani moški v kavarni modrujejo, da največje zlo na svetu niso vojne, temveč ženska. Ko poskušamo danes na novo definirati moško-ženske odnose in vzpostaviti nove standarde v skupni komunikaciji, ki si je želimo in se je hkrati bojimo, zveni Čehov neverjetno vznemirljivo. Slika moško nesposobnost, nemoč, strah, neodločnost in žensko željo po aktivni ljubezni. Več ko je treba vložiti v ljubezen do nesrečnika, boljša je, meni mlada Saša v odgovor vsem Ivanovovim dvomom. Prvinski odnos med moškim in žensko je v samem središču Ivanova, ponuja možnost za globinsko raziskovanje in tudi za preverjanje naših današnjih »liberalnih« in »konservativnih« stališč. Je ženska res največje zlo ali pa je ljubezen edina rešitev?

Aleksandar Popovski

Iz gledališkega lista

V tem grobem, materialistično naravnanem okolju boleče izstopajo vsi, ki so vsaj malo drugačni. Seveda je prvi med njimi Ivanov, potem pa še vsi, ki so tesneje povezani z njim. Ivanov je prototip intelektualca, idealista, ki se ne prilagodi okolju in zato propade. V igri sam večkrat razloži svojo situacijo: bil je mlad, na univerzi si je pridobil znanje in verjel, da bo z njim izboljšal svet, pa četudi gre samo za podeželsko posestvo. Modernizirati je poskušal kmetijstvo, izobraziti kmete, poskrbeti za boljše razmere. Zaljubil se je strastno, idealistično, niso ga ustavile ovire, kot je druga vera. In v nekaj letih izgorel, zapravil denar, izgubil iluzije, ostala je samo pošastna utrujenost, ki je ubila celo ljubezen. Čehov zelo natančno popisuje, kako Ivanov v svoji, danes bi temu rekli izgorelosti postaja drugačen, apatičen, do nesrečne žene celo grob. In če avtorjevi sodobniki v gledališču niso mogli sprejeti podobe propadlega junaka, je danes prav to tisto, zaradi česar nam je blizu in ga lahko razumemo.
Darja Dominkuš: Čehov, naš tovariš (odlomek)

Sponzorja:


Uradni železniški prevoznik:


Na sporedu

  • mar
    29
    Veliki oder
    Abonma NAJST, IZVEN in KONTO
    Nakup vstopnic

Iz medijev

sta.si, 10. januar 2019
V ljubljanski Drami izostreni medčloveški odnosi, kot jih je izpisal Čehov

morel.si, 10. januar 2019
Ljubljanska drama začenja novo leto s premiero Ivanova

si.rbth.com, 11. januar 2019, Tibor Malinovič
Ivanov: S humorjem o izgorelih in naveličanih ljudeh, ki se borimo vsak zase

Radio Slovenija 3, Svet kulture, 11. januar 2019
IZGORELOST IVANOVA IN MRAČNI SVET KRALJA NA BETAJNOVI

Radio Slovenija 2, Kulturnice, 11. januar 2019
Predstava Ivanov v SNG Drama Ljubljana

mladina.si, 11. januar 2019, Izak Košir
Ivanov, SNG Drama Ljubljana

misli.sta.si, 12. januar 2019
Na velikem odru ljubljanske Drame naveličani idealist Ivanov

rtvslo.si, 12. januar 2019
Dileme modernega človeka skozi pronicljivo pero Antona Pavloviča Čehova

delo.si, 12. januar 2019, Igor Bratož
Moško in žensko, liberalno in konservativno

TV Slovenija 1, Dnevnik, 12. januar 2019
PREMIERA IVANOVA V LJUBLJANSKI DRAMI

24ur.com, 13. januar 2019
Je ženska največje zlo ali je ljubezen edina rešitev?

Radio Slovenija 1, Dogodki in odmevi, 13. januar 2019
Ivanov

dnevnik.si, 14. januar 2019, Nika Arhar
Kritika predstave Ivanov: Kolesje komične svatbe

TV Slovenija 1, Odmevi, 14. januar 2019, Nika Arhar
IVANOV: PASIVNOST RUSKE INTELIGENCE NAM NASTAVLJA ZRCALO

lokalne-ajdovscina.si, 18. januar 2019, Nejc Furlan
Recenzija uprizoritve: Ivanov

radiokaos.info, 21. januar 2019
Ljubljanska Drama v novo leto s premiero Ivanova

Premiera

12. januar 2019 veliki oder

Trajanje:

200 minut, z odmorom

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov