Čarobna gora

Mannova Čarobna gora (1924) sodi med tiste najznamenitejše romane dvajsetega stoletja, ki tako za bralce kot za kritike in teoretike vse do danes ohranjajo skrivnostno privlačnost.
Zgodba o mladem inženirju ladjedelništva Hansu Castorpu, ki pride v mondeno višinsko zdravilišče za štirinajst dni obiskat bolnega bratranca, a tam še sam zboli in ostane celih sedem let, je izhodišče za najkompleksnejšo pripoved o stvareh telesa in duha. Vključuje tako idejna in nazorska vprašanja turbulentnega časa z začetka dvajsetega stoletja kot tudi širšo sliko dekadentne družbe, ki se v eskapizmu zaprtega in zavarovanega okolja sanatorija sicer osredotoča na konkretne pljučne bolnike, a razkriva predvsem podobo (tudi našega) bolnega sveta vprašljivih in propadajočih vrednot. Svojevrstni zdraviliški mikrokozmos je Mann prežel z ironijo, obenem pa vnesel vanj poezijo in magičnost poslednjih skrivnosti fizisa, duše in srca, pa tudi kritiko nase osredotočene elite in institucij, ki z negovanjem bolezni kujejo profit.
Čarobna gora se konča z odhodom glavnega junaka na bojišče prve svetovne vojne in tako ponuja tudi svojevrstno izhodišče za razmislek ob stoti obletnici njenega začetka.

Iz gledališkega lista

Kaj pa Hans Castorp, ta »otrok, ki vzbuja življenju skrbi« (kot pravi njegov tutor Settembrini), sredi te zmede duha in sveta, v suspendiranem času, kot kakšen starodoben »emo-metroseksualec«. Zaradi svoje prostodušnosti, naivnosti in frivolnosti velja za idiota v družbi, ki še vedno dojema cinizem kot višjo obliko intelektualne zavesti. Nima tiste življenjske energije in penetrativne moči, da bi se vzpostavil kot »pravi moški« v »pravem svetu« (»This is a Man’s World« (ur. opomba Moški svet je to)). Vendar se želi učiti. Radoveden je in splet misli ga lahko spravi v ogenj razburjenja, ki potem žari iz njega. Negotov je glede lastnih idej in zelo dojemljiv za ideje drugih. Dojemljiv, sicer ne nujno sugestibilen. Nerodno kompilira tisto, kar pobere od pametnih glav, vseeno pa naredi neko lastno sintezo. V svoji negotovosti, upogljivosti, nerodnosti, naivnosti, smešnosti, v svoji končni pripravljenosti, da si odpre srce, tudi za ceno globoke ranjenosti, Hans Castorp, ki prepusti lastno usodo drugim, poteka svojih misli in čustev ne jemlje samoumevno. In prav to dejstvo lahko naredi iz tega večnega učenca našega učitelja. Bolj kot kdaj prej moramo »pozabiti« čimveč načinov in modelov dojemanja stvari, ker je to edina možnost, da se rešimo iz globalne slepe ulice.
Katarina Pejović: Being Hans Castorp (ur. opomba Biti Hans Castorp) ali komu mar življenjske (ne)dogodivščine »nekega preprostega mladega moža«? (odlomek)