Pritlikava pohabljenca Lum in Purl Schweitzke, nekakšna sodobna Vladimir in Estragon, iščeta smisel življenja. Ugotovita, da je tisto, za kar se splača živeti, skupni otrok, vendar ne moreta vplivati na usodo, saj je njuno življenje dramatik že zapisal v dramsko besedilo. Kdo jima lahko pomaga uresničiti željo? Obiščejo ju različne medijske, izmišljene ali zgodovinske osebnosti, vsaka s svojo zgodbo in s svojo bolečino. V igro vstopi še Vodja poteka, ki vsem tem osebnostim ponudi priložnost, da s posebno napravo v vesolje pošljejo kratko sporočilo.
Iz gledališkega lista
Lotz, ki prikupno jeclja (tako kot Kleist), se strastno ukvarja z jezikom, destrukcijo in konstrukcijo sveta z njegovo pomočjo, tudi gledališkega sveta in sveta drame. Kako naj z jezikom, ki mi je na voljo, izrazim svet in sebe, neizrekljivega? Pravi Kleist v Sporočilih. To ne gre, vse, kar nam ostane, je krik, tako kot se vse začne in konča s krikom, ki hkrati pomeni vse in nič. Kar Lotz rad počne v tekstih, je, da razstavlja gledališki aparat na prafaktorje, igra se s formo in vsebino in postavlja pred gledališke ekipe na videz neuprizorljive izzive. Vse to počne, da bi med produkcijskim procesom soočil vse udeležence z razmerami, v katerih so, torej s svetom in gledališkim aparatom samim, s samoumevnostjo postopkov in prepričanj v gledališču in posledično v družbi. Sili nas, da znova premislimo nekatere stvari, ki jih imamo za nespremenljive, na primer smrt ali odnos do ranljivih družbenih skupin (kot so v besedilu otroci, oboleli za rakom, debela ženska, samohranilec, nori znanstvenik ali samomorilski avtor). »Nemogoče gledališče ni mogoče, ampak tudi nemogoče ni!« pravi v Govoru za nemogoče gledališče. In to misli tako cinično kakor tudi smrtno resno, oboje hkrati.
Urška Brodar: Smrt kot izbira, pogovor z Wolframom Lotzem (odlomek)