Spored aktualnih dogodkov na velikem odru si lahko ogledate tukaj.
Osrednja stavba današnje Drame med Slovensko, Erjavčevo in Igriško je bila zgrajena na začetku 20. stoletja zaradi nezadovoljstva nemških prebivalcev Ljubljane, ki so morali deliti prostor za predstave in vaje s Slovenci v kranjskem deželnem gledališču. Združeni v društvo Deutscher Theaterverein Laibach so leta 1894 s pomočjo Kranjske hranilnice ustanovili poseben fond za novo gledališče. Načrte za stavbo je izdelal dunajski arhitekt Alexander Graf (1856–1931), ki je stavbo zasnoval enostavno in pregledno, na podlagi svojega nekoliko prilagojenega načrta za gledališče v češkem mestu Ústi ob Labi, zgrajeno leta 1909. Novo stavbo so odprli 4. oktobra 1911 z Wagnerjevim
Kaisermarschem, slavnostnim govorom in predstavo
Habsburg barona Alfreda Bergerja.
V večji meri kot na zunanjščini je prvotna zasnova gledališke stavbe danes razvidna v notranjščini. Utilitarno oblikovano preddverje prehaja v hodnik, s katerega je skozi dvoje vrat dostopen polkrožno zaobljen parter, ki ga obdajajo lože v treh etažah. V parterju je bilo sprva postavljenih 162 stolov v enajstih vrstah, v zadnjem delu pa je bilo stojišče za 120 oseb. V prvem nadstropju je bila nasproti odra osrednja in nekoliko širša cesarska loža, v drugem pa galerija in dijaško stojišče.
Nemško gledališče je v stavbi delovalo do 2. januarja 1919, potem so bile zaradi spopadov med Avstrijci in Slovenci na Koroškem nemške gledališke predstave ukinjene. Stavba je ostala v upravljanju nemškega gledališkega društva do 16. januarja 1919, ko jo je društvo prepustilo v uporabo Slovenskemu gledališkemu konzorciju. Šestega februarja 1919 so v stavbi uprizorili prvo predstavo v slovenskem jeziku: Tugomerja Josipa Jurčiča in Frana Levstika. Osrednji oder od takrat služi izključno uprizarjanju dramskogledaliških predstav v slovenskem jeziku. Gledališče je dobilo ime Narodno gledališče v Ljubljani – Drama.
Razvoj dramske gledališke dejavnosti je vplival tudi na zasnovo gledališke stavbe. V veži in foyeru so začeli nameščati doprsne kipe slovenskih dramatikov in igralcev ter v manjšem obsegu predelovati notranjost stavbe.
V začetku 60. let je arhitekt Dušan Medved izdelal nove načrte za prenovo in povečanje stavbe, v obsegu novih prizidkov pa je upošteval zamisli arhitekta Černivca, ki so bile 1952 objavljene v Gledališkem listu Drame. Tako so leta 1960 prenovili dvorano, namestili sedeže v del parterja s stojišči ter odstranili dijaško stojišče na galeriji in že prej močno predelano cesarsko ložo v nadstropju.
V letih 1978 in 1979 so po načrtih arhitekta in scenografa Mirka Lipužiča prenovili dvorano in namestili vanjo 500 sedežev. Takrat so tudi spremenili barvno podobo dvorane, ohranili pozlačeno ornamentiko, leta 1987 pa prenovili zunanjščino starejšega dela stavbe in vrnili pročeljem hladno zeleno barvo.
Tehnični podatki: