Dostopnost

Pismo ravnatelja

Spoštovane obiskovalke
in spoštovani obiskovalci,
prijateljice in prijatelji našega gledališča!

Nobena doba še ni

bila tako velika po

svojih vprašanjih in

tako bedna po svojih

odgovorih, kakor je

naša.

Srečko Kosovel, 1925

 

Osem let je minilo, kar sem z velikimi ambicijami in poln umetniškega navdiha postal ravnatelj. Skupaj smo nato zdrsnili v bančniško krizo, skupaj smo opazovali teritorialne krize, skupaj še danes zremo krizo beguncev in na koncu koncev smo z vsemi krizami vred stisnjeni pod pokrova virusne in podnebne krize. V tem obdobju je nastalo sto novih uprizoritev. In ostali smo zavezani drug drugemu. Zavezani gledališču. Medtem so odšli nekateri dobri prijatelji in sodelavci, nekateri žal za zmeraj. Velika in nepopravljiva škoda. Prihajali so in prihajajo novi umetniki, novi prijatelji in nove inspiracije. Bliskovito so se menjavale vlade in še hitreje kulturni ministri, in stavba Drame, vsem naporom navkljub, ostaja nedotaknjena, potrpežljivo čakajoča na prenovo.
Vsa leta sem v uvodnikih repertoarnih knjižic pisal o vprašanjih in temah, ki smo jih ob snovanju programa zasledovali in so bili vozlišča ali skupni imenovalec tistega, kar nas je vznemirjalo, navdihovalo, gnalo v ustvarjalnost. Včasih smo sezonam dali ime, da bi še posebej poudarili zaskrbljenost nad dejstvom, da nekatera občutja, nekateri pojmi in standardi doživljajo popolno preobrazbo ali celo izginjajo. Odzivali smo se na nemirni čas. Minula sezona se je imenovala Lebdenje. Skoraj preroško, saj smo se dejansko znašli v obdobju, ko ne moremo ne naprej ne nazaj, v času, ko nas je kovid prisilil pred ekrane računalnikov. Z zaslonov so poleg prijateljev ali službenih kolegov zrle v nas hudo drastične podobe bliskovito spreminjajočega se sveta. Ime Lebdenje bi žal lahko prezrcalili tudi na naslednjo sezono. Nahajamo se v resnično težko berljivem kontekstu in dejstvo je, da smo brez prave orientacijske točke. Kaj nas lahko zanima bolj kot naš bližnji plan na geopolitični in družbeni freski, ki je vsak hip drugačna?
Nenehno se sprašujem, kakšni bodo morali biti ljudje, ki naj prevzamejo in naselijo to nejasno prihodnost. Verjetno ne taki kot mi, ki smo varljivo sedanjost pomagali povzročiti … Slutim, da bo poveličevanje znamenitega IQ verjetno treba zamenjati s trenutno manj slavljeno čustveno inteligenco. In kaj je njen osnovni gradnik? Osnovni gradnik čustvene inteligence je empatija. Sposobnost vživljanja v drugega. Sposobnost empatije je kot po naključju tudi osnovni pogoj za delovanje umetnika. Mogoče prav zato tako trdno verjamem, da je umetnost najpomembnejša rešilna bilka vseh neštetih kriz.
Nova sezona nima posebnega imena. Preprosto: Drama je. S pomočjo besedil in tematskih iztočnic, ki smo jih izbrali, se predvsem in še naprej sprašujemo. Sprašujemo, ali bomo mogoče kot Frischev naivni slehernik Dobrnik še podajali vžigalice požigalcem, da nam ti zakurijo hišo. Sprašujemo, ali je mogoče napisati seznam prav vseh sijajnih stvari. Stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Se bomo lahko še kdaj kot mojster Chaplin boleče lucidno posmehnili mašineriji enoumja? Bomo lahko še kdaj razumeli, spoštovali ali vsaj dopuščali drugačnost? Ali jo bo treba takoj ukrotiti, umakniti, pobiti? In seveda vprašanje, ki si ga postavljamo že nekaj časa: bo umetnik sploh lahko še kdaj sanjal?
S stališča osnovne organizacije življenja in delovanja pa seveda ta hip spet vsi trepetamo pred tem, kako se bo razvijal virus. Kako in koliko časa nas bo še oviral pri delu in druženju. Prireditelji smo z vso resnostjo in odgovornostjo pripravili načrt, kako v danih razmerah omogočiti prireditve v zaprtih prostorih, ne da bi ogled pomenil tveganje za okužbo tako nastopajočih kot gledalcev. Upamo, da bomo upoštevani, ko se bo odločalo, kaj in kako.
Nikar ne pozabimo na ritual kvalitetnega druženja pod grbom na našem odrskem portalu. V grbu piše: Libertas.
Iz srca vas pozdravljam in vabim na novo gledališko popotovanje,

Igor Samobor

Zapri