O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni v režiji Maše Pelko premierno na odru Male drame

Avtorski projekt O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, ki bo v Mali drami premierno uprizorjen v petek, 2. novembra, ob 20.00, si jemlje za osnovo izbor dvanajstih kratkih zgodb Raymonda Carverja. Zgodbe obsegajo vsa obdobja avtorjevega nekaj več kot desetletnega opusa, dve je posebej za to priložnost prevedla Irena Duša. Krstna uprizoritev priredbe raziskuje format dramskega gledališča in razsežnosti, ki jih to gledališče lahko dosega v kontekstu sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Obenem si želi na vsebinski ravni ohraniti stik, ki nastane ob srečanju mladih ustvarjalcev z literarnim velikanom, kakršen je Raymond Carver in premišljanju teme, kakršna je ljubezen. Atraktivno domišljeno krstno uprizoritev odlikuje tudi sodelovanje med različnimi generacijami gledaliških ustvarjalcev. S stalnimi člani ansambla SNG Drama Ljubljana Ivo Babić, Majo Končar in Matijo Rozmanom ter gostjo Tamaro Avguštin se tako srečajo igralci iz študentskih vrst Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Pod taktirko mlade gledališke režiserke Maše Pelko soustvarjajo avtorski projekt dramaturg Jaka Smerkolj Simoneti, scenograf in oblikovalec luči Dorian Šilec Petek, kostumografinja Nina Čehovin, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec luči Vlado Glavan in avtor glasbe Jurij Alič.

Naslovno vprašanje uprizoritve, ki ga zastavlja Raymond Carver v eni svojih morda najslavnejših kratkih zgodb, je pomembno, čeprav se morda zdi neodgovorljivo. Njegova moč se odraža, če ne drugje, v tem, da je fraza prešla v javno rabo kot stalna besedna zveza. O čem točno govori »ameriški Čehov«, ko slika svoje pokrajine umazanega realizma? Njegove figure, bolj obrisi ali ostanki kot dejanski ljudje, se umeščajo na brezčasne verande, čakajoč vzhod (ameriških) sanj. Njihove zgodbe vedno znova trčijo na ta neubesedljivi trenutek, ko bi vse lahko bilo, ampak ni. Ravno v tem zastaja dih carverjanskega človeka, tu se nahajajo njegovi premolki. Ko skuša spregovoriti o svojih stiskah, tegobah, radostih, a ostane le pri tem, da čustva iz njega kapljajo sporadično, kakor se preliva alkohol iz kozarcev in cigaretni ogorki iz pepelnikov. Vedno znova premagan hodi skozi svoje življenje zavedajoč se resnice, da nima »na kaj trčiti«. Čemu naj bi sploh nazdravil, če po bontonu tega niti ne sme?

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov