Spet dežuje.
Naj.
Po dežju rasejo gobe.
Lisičke.
Vsaka kaplja je lisička.
Vsaka lisička za moj trebuh pečena sinička.
Vsaka sinička prašička, tička diridička, mehka lička …

Začne se zabavno in igrivo. In tudi v nadaljevanju je dostikrat zabavno in igrivo, vmes pa groteskno, tudi srhljivo in zato čedalje bolj prepoznavno in resnično. V ritmu otroških izštevank in skozi igrivo banalne dialoge se čedalje pogosteje ponavljajo kupim, pojem, ne smem, daj mi, hočem, imam … Besede polaščanja in osebe, ki v glavnem samo jemljejo, zahtevajo in požirajo. Mati, ki je nagrabila bogastvo, lepotica, ki obljublja zanesljivo potomstvo, vrtni delavec, ki je za dobro plačilo pripravljen storiti karkoli, punčka, ki z obrazom nedolžnosti zahteva »kupi mi« … in med njimi nekdo, ki je pojedel vse, tudi svoje ime. Lakota je nenasitljiva in želja po posedovanju neskončna – tako se zgodba skoz igrive in presenetljive obrate, ki vselej privedejo do skoraj istega, vrti proti vseobsegajočemu izničenju.

Žrelo Žanine Mirčevske je eno bolj zanimivih slovenskih dramskih besedil iz zadnjih let. Izvirna, duhovita in drzna parabola o aktualnem globalističnem svetu. Avtorica jo je oblikovala prek pravljične zgodbe o na hitro pridobljenem neznanskem premoženju, ki njenega protagonista pahne v užitke, potem pa tudi v številne težave. Na tej liniji se duhovito poigrava z najrazličnejšimi klišeji iz vsakdanjega življenja – s tradicionalno slovenskimi temami v širokem razponu (od obsedenosti z gobarjenjem do mita o materi) in z motivi iz sodobnega post-industrijskega sveta, prežetega z dikcijo reklam in logiko kapitala. Domiselno in igrivo besedilno tkanje, ki ostro zadeva v problematičnost sodobnega sveta.