Molière, kralj, Tartuffe, ženske, tajna loža, Cerkev. To so osrednje niti, nevarno prepletene, okrog katerih je Bulgakov spletel svojo igro Molière ali Zarota svetohlincev. Zgodba o nastanku Tartuffa je nekaj posebnega: izjemna, a hkrati tudi vzorčna. Prepoved, ki je celih pet let visela nad komedijo, ni samo najbolj znamenit primer cenzure v zgodovini gledališča, ampak dogodek, v katerem se je eksemplarično zaostrilo razmerje med umetnostjo in oblastjo, med ustvarjalno prodornostjo in skritimi vzvodi moči, med razkošjem svobodnega duha in dogmo.
Kaj vse stoji za takšno prepovedjo, da zadene umetnika na višku njegovih ustvarjalnih moči in slave? Kdo vse izmed vzvišenih, posvečenih in močnih se je čutil razgaljenega v komediografovi kritiki obsedencev in svetohlincev? Kaj vse so uporabili, da bi ga uničili? Bulgakov natančno ve, da uničenje ustvarjalca nikoli ni načelno dejanje, naj se še tako sklicuje na zvestobo čisti veri. Umazana igra je, polna intrig, podtikanj, izsiljevanj in laži. In neverjetne nizkotnosti, poniglavosti in vulgarnosti onih, ki se vsekozi sklicujejo na Boga. Zarota, ki zna uporabiti čisto vse. In vse uniči: iznakažena ljubezen, izneverjeno prijateljstvo, uničeno zdravje, ubito življenje.
Mihail Bulgakov se z Molièrom in zgodbo o Tartuffu ni ukvarjal samo zaradi njune historične zanimivosti. Avtor slovitega romana Mojster in Margareta se je skoraj vse svoje ustvarjalno življenje intenzivno posvečal gledališču. Napisal je številne igre, večina teh pa je bila zelo hitro prepovedana, nekatere sploh nikoli uprizorjene. Življenje in ustvarjanje v stalinistični Sovjetski zvezi je nemara imelo zgolj kakšno potezo, ki je spominjala na Francijo pod Ludvikom XIV. in Družbo presvetega zakramenta. A v Molièru je Bulgakov prepoznal svoj lik. V romanu o njegovem življenju (napisal ga je leta 1933) in v igri Molière (1929) je slovitega francoskega komediografa slikal skozi prizmo lastne situacije. Zgodovinske podrobnosti je v igri priredil, zato pa umetnikov konflikt z oblastjo uprizoril kot univerzalno podobo ustvarjanja gledališča v precepu z realnostjo.