Georga Büchnerja (1813–1837) literarna zgodovina rada šteje za – časovno sicer nekoliko oddaljenega, pa vendar neizpodbitnega – začetnika sodobne drame in gledališča; pa ne le v smislu pionirstva, anticipacije sprememb, uveljavljanja novih tem, motivov in formalnih prijemov, temveč tudi zaradi osupljive privlačnosti in odprtosti za nove interpretacije. Büchnerjeva dela od začetka 20. stoletja do danes vedno znova doživljajo najrazličnejša znanstvena branja in odrske (dramske, operne, baletne, lutkovne) ter filmske upodobitve. Dantonova smrt, Leonce in Lena, Woyzeck in tudi dramatizacija njegovega edinega proznega dela, novele Lenz, so redno na programih repertoarnih in »eksperimentalnih« gledališč po vsem svetu. V današnjih, z globalizacijo zaznamovanih dneh je očitno najbolj vznemirljiva Büchnerjeva nedokončana, kot množica bolj ali manj nepovezanih fragmentov ohranjena igra o vojaku in honorarnem brivcu Franzu Woyzcku, predmetu vsakovrstnega družbenega poniževanja in lastnih blodnih prividov, drama o nemoči posameznika, da bi se uprl ali celo zgolj izrazil svojo nemoč, zgodba o nekakšni prvinski ljubezni in vdanosti, ki se sprevržeta v prvinsko, smrtonosno ljubosumje.

Žalostinka Franza W.

KATERO / je že bilo / ime tiste tišine / tiste praznine / med menoj in menoj / med menoj in nemožnostjo življenja / preživetja / prenašanja tega življenja / tega edinega življenja / izgubljenega na poti med menoj in menoj / med rojstvom in smrtjo / glava pretežka / pretežka / sklonjena / pod bremenom izničenega brezplodnega upanja / begotnega bivanja / v mrzlem mrzlem svetu / mrtvega jezika / misli ob mladem mesecu / trepetanja srca / v svetlobi enega diha / hrepenenje po nekom / ki bi se ga rad dotaknil / za katerega bi rad, da se te dotakne / ko bi vsaj obstajal jaz / nekje zunaj / vsaj zunaj v megli / kjer se besede zaletavajo ob stene / je onkraj molčanja / nekaj / kar bi prisluhnilo / ali celo moglo razumeti / tisto, kar ne more biti ne zamolčano / ne zašepetano / ne izrečeno / ne zakričano / ker bi vsak vzklik / vsak gib / vsaka misel / zmotili to tišino / nemara / gotovo / in le rez noža nemo nosi to ime čez vodo / Marija / je ime tej tišini med menoj in menoj / tej praznini / zdaj spet vem / in tudi / da ni nikogar / ki bi jo izpolnil / ne tren oči / ne noč brez spanca / ne povešen pogled / ne jaz / niti jaz ne / NIČ

Ernst M. Binder