Dostopnost
Search
Close this search box.

Simona Hamer

Vse OK

GREGOR: Ni panike … VSE OK.

Krstna uprizoritev

Premiera

16. februar 2022

Veliki oder

Trajanje:

90 minut, brez odmora

Režiser

Matjaž Farič

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

DRAMATURGINJA

Staša Prah

Drama Igralec: Staša Prah | odpri ustvarjalca

SCENOGRAF

Marko Japelj

Drama Igralec: Marko Japelj | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAF

Alan Hranitelj

Drama Igralec: Alan Hranitelj | odpri ustvarjalca

SKLADATELJ

Damir Urban

Drama Igralec: Damir Urban | odpri ustvarjalca

KOREOGRAF

Matjaž Farič

Drama Igralec: Matjaž Farič | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC SVETLOBE

Borut Bučinel

Drama Igralec: Borut Bučinel | odpri ustvarjalca

LEKTOR

Arko

Drama Igralec: Arko | odpri ustvarjalca

ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA

Ana Janc

Drama Igralec: Ana Janc | odpri ustvarjalca

ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO)

Lara Ekar Grlj

Drama Igralec: Lara Ekar Grlj | odpri ustvarjalca

Slovenska dramska noviteta Vse OK je nastala po naročilu za SNG Drama Ljubljana. Igra spretno prepleta različne realnosti sodobnega življenja. Postavljena je v secesijsko hišo, v kateri deluje soba pobega. V hiši, ki jo čisti čistilka Lili, priseljenka iz ene od republik nekdanje skupne države, živi gospod Franci, bolj ali manj osamljen na pragu jeseni življenja. Osrednji zapleti se dogajajo v sobi pobega, kjer honorarno dela študentka slikarstva Mihaela, ki si želi po diplomi podiplomski študij ali prakso v New Yorku, in kamor pride v petek zvečer na team building skupina sodelavcev neke korporacije. Tri narativne linije prekinja poetična prozna pripoved o Časomercu, ki predstavlja begunsko zgodbo današnjega časa; ima strukturo pravljice in tudi simbolno povezuje vsa tri dogajanja.
Skupina sodelavcev pomeni svojevrstno kulminacijo številnih simptomov življenja v sodobni neoliberalni kapitalistični družbi. Od korporativne logike razmišljanja šefa prek preobremenjenosti, izgorelosti, tekmovalnosti, zlorabe drog, prikrivanja spolnih in drugih identitet pa vse do osnovnih človeških stisk in tesnob, ki jih tudi v tem človeku neprijaznem okolju kdo še kdaj opazi in priskoči na pomoč. Dinamika te skupine nakazuje hitrost delovanja v službah, ki se pogosto zažirajo globoko v zasebno življenje. Temu nasprotni sta drugi dve liniji, Mihaelina zgodba, ki ponuja dva različna izteka in v kateri še obstaja upanje za uresničitev sanj, in zgodba spoznavanja Lili in Francija – dveh malih ljudi –, ki je pravi kontrapunkt dinamizmu korporativnega mišljenja ter s svojo zaupljivostjo, morda celo možnostjo zbližanja kljub bridkosti usod prav tako prinaša trohico upanja.
Nova igra Simone Hamer, ki je bila leta 2020 nominirana za nagrado Slavka Gruma, prinaša svežino sodobnega pisanja ter duhovito izrisuje portret sodobne družbe in njenih različnih in nasprotujočih si vzporednih realnosti. Ključni vsebinski zastavki govorijo o eksploataciji pozicij moči in o tujstvu v najširšem pomenu besede, od odtujenosti posameznika samemu sebi prek odtujenosti med ljudmi vse do tujstva kot politične kategorije. Kljub številnim simptomom bolezni sodobne družbe, na katere opozarja, pa igra ohranja nujno potrebno vedrino, s katero avtorica ne prikazuje sveta le v njegovi brezizhodnosti in vseh teh problemov ne jemlje docela usodno, temveč bolj kot odraz časa, ki nam ga odmerja Časomerec in ki se včasih spreminja hitreje, kot smo pripravljeni priznati ali razumeti.
Eva Kraševec

Iz gledališkega lista

»Mobing«, groba tekmovalnost, strah pred neuspehom, pehanje za storilnostjo, nerazumevanje in generacijske razlike, frustracije, ki poganjajo obsesije, zasvojenost, patriarhalnost, vse to je peza odnosov med sodelavci, ki jim vloga v kolektivu nalaga neprekinjeno igranje uspeha, zadovoljstva in motiviranosti. Podoba posameznika, ki se nenehno sili zadovoljevati pričakovanja okolice, v omejenem prostoru sobe pobega in pod časovnim pritiskom razpada z vsako novo nalogo in interakcijo z drugimi. Pred nami se sestavlja slika korporativnega pekla.
V osrednjem delu ne spremljamo dogajanja v realnem času in prostoru, temveč se vse odvija z distanco in latenco, ki ju narekuje nekonvencionalna umestitev gledalca.
Liki iz sobe pobega se obračajo predvsem na gledalca in le redko neposredno komunicirajo drug z drugim. Čeprav so v istem prostoru in času, o svoji komunikaciji sporočajo skoraj izključno drugemu. S tem besedilo fizično akcijo osvobodi opisnega uprizarjanja. Didaskalije tako postanejo besedilo in bistveni del komunikacije. Vse to omogoča gradnjo celote z znaki, ki so interpretativna, igralska in režijska nadgradnja besedila.
Matjaž Farič, Vse OK, režijska beležka, 22. oktober 2020

Iz medijev

delo.si, 11. marec 2023, Patricija Maličev

Človek je velik toliko, kolikor je veliko tisto, kar išče

koridor-ku.si, 7. marec 2022

Vse OK

Prikaži vseSkrij
Zapri