Prizori Karla Valentina so kabaretne miniature, ki hočejo biti lucidne šale. Vendar zelo pogosto ne gre za zaokroženo šalo s komičnim preobratom. Pri Valentinu je tudi šala prekinjena prav tam, kje bi morala biti smešna. Valentin torej ustvarja komičnost (s pridihom nenavadnosti) s tem, da se poigrava tudi s formo skeča oziroma šale. Neskladje, ki izhaja iz nedoslednosti forme, tudi ustvari poseben komično-nenavaden efekt. Včasih njegovi skeči sploh niso komični, temveč predstavljajo situacijo in pojave, ki so napisani samo zato, ker gre za čisto neumnost, za nesmisel, za absurd, ki je sad človekove ujetosti v svoj pogled na stvari. Lahko rečemo, da je osrednja tema Valentinovega rokopisa trma malega človeka, ki vztraja pri svojem prav in je hkrati prepričan, da je vsevednež … Valentinovi skeči nas nepretenciozno opozarjajo, da se svet utaplja v človeški neumnosti, vsak od nas pa se ima za vsevedneža oziroma modrijana. Njegov rokopis pripisuje krivdo za vse katastrofe »zaciklanosti« uma. Ampak to je zgolj dramaturška interpretacija. Karl Valentin ni imel namena angažirano ali družbenokritično dramatizirati človeško neumnost ali požrešnost ali zlobo. Zanimal ga je zgolj učinek komičnega, ki nastane iz mehanizma »zaciklanosti«, ko posameznik lajna eno in isto vižo, ko nenehno ustvarja nesporazume in naleti na nove nesporazume in se pri tem sploh ne zaveda, da je zapadel v paradoks.
Žanina Mirčevska, V labirintu komičnega (odlomek)