Najslavnejša ljubezenska zgodba vseh časov. Romeo in Julija, junaka Shakespearove tragedije, dajeta ime ljubezni sami. Mar ni res, da se skoraj vsak moški, ki doživi opojnost tistega sladkega čustva, imenovanega ljubezen, vsaj za trenutek prepozna kot Romeo? Ali pa ga s tem latinsko zvenečim imenom označijo drugi. Ni Julija tista podoba, v kateri bi se hotela najti vsaka ženska, ko začuti, da bo svoje življenje našla v drugem?
Vendar pa se Shakespearova vizija ne izpolni samo v milini. To je zgodba o ljubezni in o mržnji, o prevzetosti in tudi o nestrpnosti, vzvišenosti in tudi ozkosti duha, zgodba poezije in nasilja. Zgodba o svetu sovraštva, v katerem se ljubezen izpolni v smrti. Tragedija iz renesančnega sveta, ki govori za vse čase in o vseh časih, tudi našem.
»Tragedije so nenadomestljive. Neprestano razmišljamo o njih, ker brez njih ne moremo razmišljati o tistem, kar smo.« (Jovan Hristić v knjigi, ki je pravkar izšla tudi pri nas.) To pojasnjuje, zakaj se gledališča in gledalci vedno vračamo k tem besedilom in zlasti k tistim največjim, med katere sodi Shakespearova Tragedija o Romeu in Juliji. In ne samo v gledališču. V zadnjih letih sta nas Romeo in Julija pritegnila na filmskem platnu, enkrat obdana z atraktivnimi vizualnimi učinki, drugič vstavljena v domišljeno zgodbo o mladostni ljubezni velikega elizabetinca. Leonardo di Caprio in Gwyneth Paltrow, novi zvezdi holywoodskega sveta, sta zasijala prav kot veronska junaka. Da to nista zgolj mitski podobi, temveč mladostnika iz tukajšnjega sveta, bomo spet spoznavali v gledališču – tokrat s Polono Juh in Gregorjem Bakovićem v novi podobi večnih ljubimcev.