Mlada plemkinja v cerkvi sreča čednega mladeniča enako plemenitega rodu. Med njima se v hipu zaneti iskra, ki preraste v obsedenost. To bi lahko bil začetek običajne ljubezenske zgodbe, če ne bi bila mladenka že zaročena z drugim in le nekaj dni pred poroko. Slepa od strasti in odločena, da se ne bo poročila z ženinom po očetovi izbiri, se opre na sicer osovraženega služabnika, ki bi zanjo storil prav vse, in ga prosi, naj ji pomaga odstraniti zaročenca …
V igri je še komična vzporedna zgodba: ostareli lastnik zavetišča za norce, ki s prav znanstveno metodo ločuje bebce od blaznežev in jih usmerja na različne oddelke, tudi svojo mlado ženo zapre kar med norce, ker je ne more zadovoljiti in se boji, da bi jo zadovoljil kdo drug. Tam naj bi bila na varnem, vendar pa se začne v norišnico zatekati precej mladih, postavnih, čednih in celo s pesniško žilico obdarjenih blaznežev … Obe zgodbi s skupno temo poželenja se združita v tragičnem izteku. Igra, ki se začne kot zabavna zgodba o ljubezenskih zapletih in v kateri se zvrstijo številni komični elementi, se konča kot krvava tragedija o dvojni človekovi naravi, ki strastno ljubi in obenem brezobzirno uničuje.
Nastala je leta 1622 in kot se je v tistem času precej pogosto dogajalo, sta jo skupaj napisala Thomas Middleton in William Rowling, priljubljena in pogosto izvajana gledališka avtorja. Danes veljajo Premenjave za eno najznamenitejših jakobinskih tragedij in sodijo med najbolj intrigantna renesančna dela, nastala po Shakespearu. Zaradi seksualne tematike in odprtosti za številne interpretacije igra vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja doživlja številne nove gledališke postavitve in filmske ekranizacije, ki jim je bolj ali manj skupno prepričanje, da je šele sodobna psihoanaliza s svojim vpogledom v nedoumljive globine človekove podzavesti pomagala odstreti vse dimenzije tega smešnega in krutega renesančnega dela.

Premenjave – utrinki z vaje