Peter Handke, enfant terrible modernega gledališča, je znova v vrhunski formi. Svojo najnovejšo gledališko igro Podzemni bluz iz leta 2004 je v podnaslovu označil kot dramo postaj, dogajanje pa umestil v vagon podzemne železnice, speljane kar po vsem planetu, z realnimi in tudi manj realnimi postajami. Nastopajočih je veliko, a besedo ima skoraj do konca komajda le eden: Divji mož. Njegove besedne eskapade bi lahko označili kot nekakšno zmerjanje sopotnikov. To so včasih besni in cinični, včasih poetični in virtuozni, zmeraj pa duhoviti slapovi besed, namenjeni nič hudega slutečim uporabnikom javnega prometa, a tudi kar vsemu svetu. Mož ni navaden ljudomrznik, temveč oboževalec lepote in obtoževalec dekadence sveta, kritik časa in filozof, nekakšna zrcalna podoba Bernhardovega Izboljševalca sveta, ki je sestopil med ljudstvo. Na zadnji, dvajseti postaji ga čaka presenečenje, Divja žena, ki mu pove, kar mu gre. Je to »večna ženskost«, ki ga je privlačila? Ali nemara smrt, h kateri je potoval med to podzemeljsko vožnjo s podzemno?