Med koncertom tretjerazrednega orkestra šestih glasbenic in enega glasbenika se v intenzivnem tempu postopoma razkrivajo tako njihove življenjske zgodbe, zasebne in profesionalne frustracije kot tudi turbulentni medsebojni odnosi. Posamezni prizori potekajo v pavzah med »briljantnimi skladbami«, tokratna uprizoritev Orkestra pa te prikrite intimne prizore in polslišne dialoge, ki se deloma še lahko skrijejo za sijočo površino videza, postavlja v središče in jih v zavetju kavarniškega zaodrja popolnoma razgali. Razkritja in soočenja se dogajajo na več nivojih, igra odkriva tako zaodrje javnega nastopa kot tudi človekove duševnosti.
Eva Kraševec, Zaodrje človekove duševnosti (odlomek)

Življenje glasbenikov, tako resnično kot fantazijsko, se izkaže v popolnem neskladju z videzom, ki ga vzdržujejo privatno in v orkestru, ter je pravzaprav že na meji psihopatologije. Čim bolj se razkrivajo vsak v svoji resničnosti, tem bolj razpada tudi začetni skladni videz orkestra, ki mora za vsako ceno vzdrževati vtis harmonije – to se vendar od orkestra pričakuje: na odru se ne smejo pričkati, kajti gostje gledajo in zahtevajo smehljanje in ljubkost, lepo vedenje, eleganco in polno mero ženskosti.
Krištof Jacek Kozak, Zapeka, glasba in ideali: crescendo con spirito (odlomek)

Za lahkostjo bivanja, ki nam jo igra Orkestra pričara na prvi pogled, se kakor iz ozadja dviguje Anouilhovo opisovanje – in obsodba – majhnosti meščanskega sveta. Glavni problem pa je seveda v tem, da je ta majhnost, vsa ta banalnost in nepomembnost, še veliko bolj »majhna«, kadar gre za ženske! …
Z Jeanom Anouilhom ženska odgovori drugače: »Nekaterih vprašanj si ženske med sabo ne bi smele nikdar zastavljati.« Namesto iskanja novega se raje prepustimo umetnosti in predajmo ubrani glasbi.
Eva D. Bahovec, Harmonia mundi (odlomek)

Anouilhova dramska tehnika je virtuozna. Zanj je gledališče svet igre. Je pravi mojster gledališkega sveta, briljantnosti oblike, mojster, ki živi za gledališče in ga pozna do najmanjše podrobnosti. V svojih igrah poznavanje gledališča, zakulisja, igralcev, gledaliških delavcev tudi nazorno predstavi. Njegovo gledališče, ki se nikdar ne trudi ustvarjati lažne realnosti, je organizem, ki deluje po svojih pravilih in živi svoje življenje. Struktura Anouilhovih iger teži k naravnemu in preprostemu scenskemu ritmu: izmenjavanju teže in radoživosti, agresije in zabave, besede in akcije.
Metka Dedakovič, Anouilhov paradoks (odlomek)