Gotovo je zgodba iz londonskega podzemlja z naslovom Opera za tri groše (1928) in z legendarnimi liki Mackiejem Nožem, kraljem beračev Peachumom, šefom policije Tigrom Brownom in viharniško prostitutko Bezniško Jenny Brechtova najbolj znana, če ne celo najrazvpitejša igra; značilno za tega avtorja, ki je po lastni izjavi imel bolj »ohlapen odnos do duhovne lastnine«, je, da je Opera pravzaprav predelava neke prav tako popularne angleške igre, Beraške opere (1727), katere avtor John Gay je zastopal razsvetljensko tezo o enakosti vseh ljudi: »V toku igre ste imeli priložnost opaziti takšno podobnost med navadami višjega in nižjega sloja, da se je težko odločiti, ali fini gospodje posnemajo cestne razbojnike ali cestni razbojniki fine gospode.« V svoji različici Brecht ni več dopuščal dileme, temveč je oba sloja nedvoumno izenačil: z upodobitvijo zločincev in beračev kot uglajenih gentlemanov z meščanskim okusom (popevke!) je sugeriral obratno sklepanje, namreč, da so meščani kriminalci (nekako v slogu znamenite krilatice: Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?). Zmagoslavni uspeh Opere za tri groše kajpak ni bil rezultat navdušenja nad takšnimi Brechtovimi tezami, ampak se mora po vsej verjetnosti zahvaliti lascivnosti in ciničnosti besedila in ušesom prijetni, čeprav za »opero« vendarle nekoliko nenavadni muziki Kurta Weilla; meščani, namesto da bi se zamislili nad seboj, so njegove skladbe obravnavali kot šlagerje in si jih veselo požvižgavajo še danes.