Dostopnost

Sofokles

Ojdip v Kolonu

Naslov izvirnika: Οἰδίπους ἐπὶ Κολωνῷ

Replike iz antike

Trajanje:

60 minut

Koncertne izvedbe svežih, še neuprizorjenih prevodov grške in rimske dramatike
– spomladanski cikel –

Prevajalec Kajetan Gantar
Dramaturgija in postavitev Jera Ivanc
Lektor Arko

Produkcija SNG Drama Ljubljana
v sodelovanju z Društvom za antične in humanistične študije Slovenije

Igrajo
Janez Škof Ojdip
Maša Derganc Antigona
Jurij Zrnec Domačin | Polinejk | Sel
Barbara Žefran Ismena
Bojan Emeršič Tezej
Matjaž Tribušon Kreont
Marko Okorn Zbor

Slepi oče preklel sinova: med Kraljem Ojdipom in Antigono
Čas, v katerem je nastajal Ojdip v Kolonu, je bil bridek. Atene, ki so se opotekale skozi zadnja leta že izgubljene peloponeške vojne, so se kmalu po Sofoklovi smrti izmučene in sestradane predale Šparti. Devetdesetletnega Sofokla je lastni sin v sporu s polbratom na sodišču dolžil starostne neprištevnosti. »Tedaj je baje starec sodnikom recitiral dramo, ki jo je nazadnje napisal, Ojdipa v Kolonu,« pripoveduje Ciceron v svojem razmišljanju o starosti, »in jih vprašal, ali lahko takšno pesem ustvari nekdo, ki je neprišteven. Sodniki so izrekli oprostilno sodbo.«

Ojdip v Kolonu je zadnja Sofoklova drama in sploh zadnja v vrsti ohranjenih atiških tragedij. Pesnik jo je pisal v visoki starosti, v devetdesetem letu življenja; njene uprizoritve ni dočakal. Po motiviki predstavlja dejanje tragedije Ojdip v Kolonu nekakšno premostitev med vsebinama Kralja Ojdipa in Antigone, najznamenitejših Sofoklovih tragedij, ki zajemata snov iz mita o tebanski kraljevski rodbini Labdakidov, uprizorjeni pa sta bili že tri ali štiri desetletja poprej.

Tragedija z naslovom Kralj Ojdip se je končala z Ojdipovo samooslepitvijo, potem ko se je junak mukoma dokopal do razkritja svoje dvojne nehotene krivde: da je ponevedoma ubil svojega očeta Laja in se poročil z rodno materjo Jokasto, ki mu je nato rodila štiri otroke – sinova Polinejka in Eteokla ter hčeri Antigono in Ismeno. Dejanje Ojdipa v Kolonu se začne v času po tem grozljivem razkritju in samooslepitvi.

Kaj se skriva v ozadju te veličastne, a zagonetne tragedije, ki jo radi označujejo tudi kot Sofoklov »labodji spev«? Je pesnik res skušal samo zapolniti vsebinsko vrzel, ki zija med njegovima prejšnjima najodmevnejšima gledališkima umetninama, Kraljem Ojdipom in Antigono? Za pravilen odgovor na ti vprašanji je treba upoštevati zgodovinske, življenjepisne in druge okoliščine, v katerih je tragedija nastajala. Pesnik je Ojdipa v Kolonu ustvarjal v najbolj kritičnem in najtežjem obdobju atenske zgodovine. Atene so bile izčrpane od dolgotrajne (skoraj tridesetletne) peloponeške vojne, ki se je potem končala šele dobro leto dni po pesnikovi smrti s porazom atenske mornarice. Nekoč pomorska velesila Grčije je bila strta, ekonomsko in politično do kraja oslabljena in tudi moralno na tleh.
Kajetan Gantar

Zapri