»Slikovita figura in usoda pesnika in dramatika Vladimirja Majakovskega združuje v sebi mnoga protislovja, zaradi katerih sodi med najbolj nenavadne pesnike 20. stoletja. Podobno je tudi z njegovo drugo igro Misterij buffo, ki je v zakladnici svetovne dramatike precej nenavaden pojav.«
»Ko poskušamo uprizoriti to nenavadno, z zgodovinskim trenutkom zaznamovano igro, se soočamo z dejstvom, da je pod nobenim pogojem ni mogoče uprizoriti ‘po črki’, ne dramaturško ne idejno. Mogoče pa je v njej poiskati tiste elemente, ki so preživeli čas, za katerega je pisal Majakovski, in ki govorijo tudi nam danes. Majakovski je sicer v uvodu naročil, da je treba ‘revolucionarno pot’ vsakokrat izpisati na novo in jo napolniti z novimi konkretnostmi, a raje kot to v njej iščemo univerzalnost, kolikor se je ohranila, kljub pesnikovim drugačnim namenom.«
Darja Dominkuš, V iskanju obljubljene dežele (odlomek)

»[…] verzna struktura s svojo odprtostjo, dinamičnostjo in neprilagodljivostjo odpira zelo veliko pomenskih možnosti. […] Hkrati pa prožnost te strukture omogoča pomensko razširitev, v verz lahko prodrejo žanri, ki v svojem izhodišču nimajo nikakršnega stika s poezijo. […] Svobodni verz, ki je zgrajen po principih melodičnosti semantičnih sklopov in ritmičnega impulza: kot angažiran futurist je Majakovski te novosti v svojo poezijo uvajal zavestno in sistematično. […] Zanimala ga je komunikacija z naslovljencem in socialnozvrstna večplastnost izrečenega. […] Misterij buffo udejanja vse zakonitosti verza Majakovskega – v obliki, ,kot (jo) je gledališče čudovito spremenilo‘.«
»Vladimir Majakovski je svoje ideje razvijal v skladu z umetniškim gibanjem, ki mu je pripadal, in z družbenim gibanjem, v katero je verjel. […] V Misterij buffo je položil veliko zametkov modernega gledališkega jezika …«
Tatjana Stanič, Pretekli pogovornik Majakovskega (odlomek)

»Ne glede na to, kakšna bo revolucija 21. stoletja in kakšna bo njena formula, jo bo vodil človek, Človek, o katerem piše Majakovski, in tisto, kar na tej poti bitje razsvetljuje. Nihče, najmanj pa Majakovski, ne obljublja, da bo ta pot lahka. ,Nihče ne more natančno napovedati, kakšna gorovja bomo še morali razstreliti, mi, ki gremo po tej poti.‘ Tako piše Majakovski tistim, ki bodo nekoč v prihodnosti stopili na pot Misterija buffo.«
Jelena Mijović, Človek našega časa (odlomek)

»Majakovski se, kot poudarja Jakobson, v vsej svoji poeziji bori proti vsakdanjosti. Hoče razstreliti časovni kontinuum. Ne gre za nekakšno kaotično anarhistično uporništvo. Gre za vzpostavljanje subjektivnosti v razmerju do dimenzij, ki so večje od človeških. Majakovski se je laže pogovarjal z veličastnimi stavbami kot z ljudmi. In še laže s Soncem – ki ga je nekoč med slikanjem plakatov za Rosto povabil na čaj.«
Miklavž Komelj, Samota Majakovskega (odlomek)

»Majakovski je vstopil v revolucijo kot svoj lastni dom. Šel je naravnost noter in začel odpirati okna svojega doma.«
Viktor Šklovski, Februar (odlomek)

»Jaz sem pesnik. Kot tak sem tudi zanimiv. O tem tudi pišem. O ostalem pa samo, če nanese beseda.«
Vladimir Majakovski, Jaz kot tak (odlomek)