Gostujeta Gledališče Koper in Mestno gledališče Ptuj

Prevajalec Gašper Malej
Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf Damir Zlatar Frey
Asistentka scenografa in kostumografa Tina Dobrajc
Dramaturg Rok Andres
Asistenta režiserja Rok Andres, Renata Vidič
Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž
Videoanimacija Noemi Zonta
Asistent scenografa Mito Gegič
Lektorica Barbara Rogelj

Igrata
Nataša Barbara Gračner
Aleš Valič

Petdesetletni Alfredo se po zakonskem brodolomu in propadli novinarski karieri vrne domov k ostareli, ovdoveli, toda še vedno dominantni materi Regini pod pretvezo, da bo v času bolezni skrbel zanjo; v resnici pa želi napisati knjižno uspešnico o zadnjih mesecih življenja in smrti stare gospe. Življenje z materjo, ki nenehno idealizira pokojnega moža in ga – zato, da lahko poniža sina – z njim nenehno primerja, najprej doseže vrhunec v Regininem odkritju Alfredovega pisanja, nato pa v Alfredovem spoznanju, da je bila mati nekoč redovnica, ki je zanosila in zato zapustila samostan, kar mu, sicer tabletomanu in odvisniku, zada končni udarec.

Kraljica mati je igra o moči in prilaščanju, zavračanju in sovraštvu. Igra o materi in sinu, ki vsak po svoje hrepenita po notranji pomiritvi in zato stopata po poti nenehnega izsiljevanja, medsebojnega obtoževanja, maščevanja, laži in afabulacij. V njunem mikrokozmosu nenehnega priklicevanja in zanikanja mej ves čas zasledujeta, iščeta, zavračata, si prilaščata sedanjost, preteklost in prihodnost ter se v pretečih čustvenih nihanjih približujeta groteski. Čeprav v njunem »dvoboju« podleže Alfredo, tudi tu – tako kot pri parih, ki jih povezujeta življenje in smrt – ni mogoče in ni legitimno ločevati med poraženci in zmagovalci.

Kraljica mati je peto dramsko besedilo italijanskega dramatika Manlia Santanellija (Neapelj, 1938), toda prvo, ki mu je prineslo široko prepoznavnost. Eugène Ionesco pa je Kraljico mater ocenil celo za najboljše dramsko besedilo osemdesetih let 20. stoletja.