Za dramo Kralj umira je Ionesco dejal, da mu je služila kot »priprava oziroma privajanje na smrt«, kljub temu pa je vanjo umestil niz komičnih momentov. V tej metaforično izčiščeni, otročji in obenem skrajno reflektivni agoniji Kralja, ki ga lepega dne doleti novica o prihajajoči smrti, se vzpostavljata panika in delirij pred prežečo (lastno) smrtjo, v dinamičnih dialogih z bližnjimi pa se razkriva nebogljenost človeške eksistence. Tragikomično dogajanje sprevrača zdrav razum dramskih likov in dvorezno komentira svet; malikuje ga v njegovi veličini in imenitnosti, obenem pa vanj projicira sarkazem in nespamet. Zadnja leta igra po svetu doživlja ponovno uprizoritveno renesanso, saj poleg večno aktualne teme človekove smrtnosti izpostavlja predvsem zmuzljivost, dotrajanost, nemalokrat pa tudi burkaštvo pojma avtoritete, katere večni obstoj je le utopija.

Predstava bo v francoskem jeziku s slovenskimi nadnapisi.