V sezoni 2023/24 je na razpisano temo Kako sem preživel konec sveta za natečaj Najst prispelo 20 dramskih besedil. Avtorice in avtorji so se natečajnemu predlogu odzvali z izrazito avtorsko oz. osebno pisavo, ki je prerez njihovih premislekov o svetu. Na pojem svet iz natečajnega predloga se besedila nanašajo raznoliko. Tako se srečujemo s koncem sveta kot koncem Zemlje ali človeštva kot tudi s koncem posameznikovega sveta v majhnih dogodkih ali življenjskih zasukih. Govorimo lahko o dveh ravneh; makroraven predstavlja globalen pogled na družbo ali planet, mladi ga dojemajo kot izrazito krivičnega (tu se kaže tudi določena mera moraliziranja), lahko slutimo klic k spremembam. Po drugi strani pa so mikrosvetovi protagonistov vpeti v življenjske viharje in se nanje odzivajo z jezo, razočaranjem, upanjem, aktivnostjo, nikoli pa ne z resigniranim mirovanjem.

Besedila so mestoma pisana privzdignjeno, skoraj vsevedno, pogosta je raba citatov v postmodernistični maniri, kopičenje filozofskih misli (povečini iz klasičnega obdobja), metafore in simboli prav tako slikovito črpajo navdih pri antičnih in biblijskih motivih, malo je realistično-sodobnih izhodišč, v naboru je veliko več alegoričnosti kot prizemljenosti. Pa vendar so to kreativni svetovi, ki izvirajo iz mlade želje po ustvarjalnosti in jim (na rovaš izbrane teme) marsikdaj umanjka humorja, situacije so resn(obn)e, odločitve usodne in človeštvo hodi na robu znanega.

Izmed prispelih besedil je strokovna žirija v sestavi Tatjana Stanič, gledališka lektorica, Špela Šinigoj, gledališka pedagoginja, in Rok Andres, dramaturg, izbrala štiri, ki bodo v sodelovanju s študentkami in študenti dramske igre, režije in dramaturgije doživela bralno uprizoritev na odru SNG Drama Ljubljana.

Avtorice izbranih besedil so:

TJAŠA ELA FREEBAIRN

DOROTEJA DREVENŠEK

LARA KERZNAR

SARA MERČNIK

Izbrana besedila prinašajo vsebinsko-estetski prerez celotnega nabora: realistično zgodbo srednješolskih hodnikov, posameznika v družbi nadzora in družino v distopnični restavraciji. Vsako od treh je prepričalo s kvalitetno obdelavo izbrane teme, obenem pa z osebno-intimno-avtorsko noto ter z uspešnimi ali vsaj nakazanimi poskusi v smeri jezikovne inventivnosti. Žirija pozdravlja vsako izvirno ustvarjalnost, tudi v sklopu celotnega natečaja, saj se v prispelih dramskih besedilih sliši glas mlade generacije, ki ne želi obupati niti nad svetom niti nad svojimi stališči.

Kako bomo preživeli konec sveta?

Študentje tretjega letnika režije, dramaturgije in dramske igre na AGRFT se ukvarjamo s teksti štirih mladih avtoric. Vsa štiri besedila razpirajo zanimiva vprašanja in razmisleke o tem, kaj pomeni konec sveta. Kako ga bomo preživeli.

Doroteja Drevenšek: URAD ZA NOVE ZAČETKE

Izpraševalec: Gospod, vaše življenje se zdi povsem mirno in lepo, zato naju čaka še zadnje, najpomembnejše vprašanje. (Za trenutek umolkne.) Zakaj si želite novega začetka?

Živimo v svetu, kjer smo izurjeni za to, da se ves čas primerjamo z nekom. Kjer se ves čas trudimo, da bi bili boljši. Boljši od drugih. Najboljši. Da bi bili srečni. Pa smo sploh lahko srečni? V našem svetu sreča izgleda nedosegljiva. Ker vedno obstaja nekaj boljšega od tega kar imamo. Ker nam reklame vedno ponujajo nekaj lepšega od tega, kar imamo. Svet, ki je prenasičen z informacijami, ponudbami, obljubami.

To je svet v katerem ne vemo več, komu lahko zaupamo. In ko se nam ponudi priložnost, ki nam lahko za vedno spremeni življenje na bolje, jo zgrabimo. In potem …

Morda je svet v katerem živimo tisto, kar pride po koncu sveta.

Luna Pentek

Tjaša Ela Freebairn: PURGATORIUM

Natalija: (zelo prijazno) Koliko je ura? Vsi smo pozabili telefon v avtu …

Rebeka: Na žalost vam tega ne morem povedati.

Natalija: (presenečeno)  Kaj? Zakaj ne?

Rebeka: Na žalost imamo v naši restavraciji taka pravila.

Za trenutek se ustavimo. Usedemo se. Gledamo v pogrnjeno mizo.

In kar na enkrat se pred nami odvrti celo naše življenje. Če bi se lahko vrnili na začetek, bi kaj spremenili? Ampak za to mizo ne sedimo sami. Za to mizo sedimo s celo svojo družino. Če spremenimo eno potezo, če naredimo en majhen korak, se bo spremenilo življenje vseh.

Vsi skupaj sedimo za mizo. Vsi gledamo v pogrnjeno mizo.

Mama. Oče. Hči. Morda bi vsak od nas rad nekaj spremenili. Vsi bi radi spremenili svet, v katerem živimo. Življenje, ki ga živimo. Ampak kaj bi se zgodilo, če bi se življenje končalo? Morda si ne bi več želeli sprememb.

Gledamo v mizo.

Kdo bo sprejel odločitev?

Luna Pentek

Lara Kerznar: KAKO SEM PREŽIVELA KONEC SVETA

Natalija: Kaj pa naj rečem? Njena odločitev je. Jaz jo lahko le spodbujam, naj spet sledi svojim sanjam.

Slediti svojim sanjam. Kdo si tega ne želi? Vsi imamo aspiracije, želje, cilje.

A živimo v svetu, za katerega se včasih zdi, da naše sanje prav z užitkom zatre in zdrobi. Naj bodo to finančne omejitve, trenutno pomanjkanje navdiha, ali zgolj nesreča – sanje je že pod najbolj ugodnimi okoliščinami težko uresničiti. In kaj, če se zgodi najstrašnejše, tisto, česar se najbolj bojimo?

Kako naj sanjamo takrat?

Manca Lipoglavšek

Sara Merčnik: KAKO SEM PREŽIVELA KONEC SVETA

Pripovedovalec: Steklo lahko najdemo povsod. Okna, kozarci, okraski. Je zelo uporaben material. Edina slabost tega materiala je, da se ga da zlahka zlomiti. Zlomimo ga lahko namerno ali po pomoti. Ampak ne glede na razlog, je na koncu vseeno zlomljen.

Ljudje smo krhka, občutljiva bitja, ki jih ni težko razbiti. Vsaka kruta beseda in vsako nepremišljeno dejanje lahko, v pravih okoliščinah – ali morda: pod pravim pritiskom – v naši psihi povzroči drobne, ljudem okoli nas pogosto nevidne razpoke.

Vsaka razpoka sama zase se zdi majhna, neškodljiva, zdi se kot nekaj, kar bi morali zlahka preseči in (se) popraviti. A razpoke se nabirajo. Šikaniranje sošolcev, prepiri staršev, nerazumevanje tistih, ki bi morali poskrbeti zate, nezmožnost se s komerkoli pogovoriti – vse to povzroča razpoke, ki se s časom širijo, postajajo vse globlje in vse nevarnejše.

Dokler se sčasoma ne raztreščimo.

In potem?

Manca Lipoglavšek