Samuel Beckett, eden najpomembnejših pisateljev 20. stoletja, danes sodi med sodobne klasike. Njegovo pisanje je odločilno sooblikovalo podobo sodobnega gledališča in vplivalo na celo vrsto dramatikov. Njegov bogat dramski opus zmeraj znova navdihuje tudi generacije mladih gledališčnikov.
V obeh enodejankah so liki postavljeni v skrajne eksistencialne položaje. V Igri, ki sodi med najbolj prepoznavna Beckettova dela, moški in dve ženski že po smrti govorijo o ljubezenskem trikotniku, katerega del so bili. Njihovo spominjanje prikazuje tri poglede na eno in isto domala banalno zgodbo o varanju, vendar ta prav skozi nenavadno »soočenje« pričevanj dobi dodatne dimenzije. Ironičen vpogled v dogajanje s posmrtne distance govori tako o človeški šibkosti kot o strasti in polaščevalnosti, o ljubosumju, lažeh in strahu pred zapuščenostjo. Še zmeraj različna stališča protagonistov, ki se še po smrti zagrizeno potegujejo za svoj prav, pa vnašajo v situacijo svojevrsten humor. Zato ne preseneča, da se Igre drži oznaka »Feydeau onkraj groba«.
Gledališka skica II, doslej pri nas še neuprizorjena, je prav tako svojevrstna rekapitulacija nekega življenja. Nenavadna »strokovnjaka« pregledujeta dosje o življenju potencialnega samomorilca, da bi mu pomagala pri končni odločitvi. Iz dosjeja razbirata številne konkretne podrobnosti, ki sestavljajo vsako življenje, in skušata ustvariti kolikor toliko celovito podobo življenja tretje figure, ki nema in negibna stoji pred odprtim oknom in usodno odločitvijo. Njuno absurdno početje z obešenjaškim humorjem razkriva tako smešnost kot tudi svojevrstno tragičnost človekove eksistence, ki se, reducirana na »dokumentacijo«, kaže kot nesrečna in zgrešena.