ali Tuje hočemo - svojega ne damo
Commedia dell΄arte
(Po predlogi N. N. Trije rogonosci)
Premiera:
23. maja 2008
24. maja 2008
Režiser Jaka Andrej Vojevec
Dramaturginja Marina Gumzi
Scenografinja Ana Rahela Klopčič
Kostumografinja Jasna Vastl
Avtor glasbe Tomaž Grom
Lektorica Tatjana Stanič
Nastopajo:
Uroš Fürst - Pandolfo, poročen z Lucindo, ljubimec Colombine
Barbara Cerar - Lucinda, njegova žena, ljubi Ubalda, nato ustreže Valeriju
Boris Mihalj - Ubaldo, poročen z Ardelijo, Lucindin ljubimec
Iva Babić - Ardelija, njegova žena, Valerijeva ljubica, nato ustreže Oktavu
Jose k.g. - Valerij, glavni plejboj, nazadnje Lucindin ljubimec
Aljaž Jovanović - Stoppino, njegov public relation man, prej poročen s Colombino
Klemen Slakonja - Oktav, Ardelijin ljubimec
Zvezdana Mlakar - Franceschina, njegova mati
Gašper Jarni k.g. - Cola, Pandolfov uslužbenec, zdaj poročen s Colombino
Vanja Plut - Colombina, njegova žena, prej poročena s Stoppinom, zdaj Pandolfova ljubica
V zgodnjem dramskem opusu Dušana Jovanovića komedija Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni na prvi pogled nekoliko izstopa, saj dokaj zvesto ohranja formo komedije; poleg tega pa se celo naslanja na predlogo, na delo z naslovom Trije rogonosci neznanega avtorja, ki spada v tradicijo commedie dell'arte. Plejboji so bili napisani leta 1972 na krilih seksualne revolucije in pomladi '68, a tudi pod vplivom razmer v tedanji Jugoslaviji, na katere se je odzvala tedaj najmlajša generacija ustvarjalcev. V dramatiki so bili to na primer Jesih, Rudolf in seveda Jovanović. V njihovih delih se je izpostavil nov fenomen, ki ga je Taras Kermauner poimenoval ludizem; nastopil je kot svojevrsten odgovor na »težke« teme prve povojne generacije. Zanj je značilna popolna odvezanost od vsakršnega iskanja smisla, odgovorov ali rešitev človekove eksistencialne stiske. Sprejema stvari takšne, kot so, in se, namesto da bi si belil glavo z iskanjem izhoda iz stiske, raje prepusti toku dogodkov v sproščeni igri.
Vse to velja tudi za Življenje podeželskih plejbojev. Gre za vrtinec radožive erotike, mladosti, nebrzdane sle, ki se nikoli ne zasiti. A v podtonih je začutiti tudi izpraznjenost, puhlost in egoizem družbe, ki se nenehno peha za užitki. Danes, štirideset let po letu '68, je ta izpraznjenost in brezciljnost še veliko bolj akutna. Kot vse druge revolucije, je tudi seksualna začela žreti lastne otroke. Erotična osvoboditev se je izkazala le za še en korak v popolno breztemeljnost in odvezanost od vsakršnih načel, norm, s tem pa tudi odgovornosti. Podeželski plejboji tako na trenutke delujejo kot povsem brezčutni seksualni stroji, praznino absolutne svobode si skušajo zapolniti s seksom, ki prerašča v obsesijo, tako značilno za današnji čas, ko smo že malodane vsi od nečesa odvisni – naj bo od mamil, dela, alkohola, interneta, zdravega življenja ali pa, seveda, seksa.