Premiera:
18. aprila 2009
Prevajalec Milan Jesih
Režiser Tomi Janežič
Oblikovalec prostora in luči Tomi Janežič
Kostumograf Leo Kulaš
Skladatelj in oblikovalec zvoka Tomaž Grom
Oblikovalec video projekcij Gregor Božič
Asistent pri oblikovanju prostora Samo
Lektorica Barbara Korun
Koreografinja Tanja Skok
Nastopajo:
Janez Škof - Jean Baptiste Poquelin de Molière, znamenit dramatik in igralec
Nataša Barbara Gračner - Madeleine Béjart
Maša Derganc - Armande Béjart de Molière
Alja Kapun k.g. - Mariette Rival, Maskirana neznanka
Ivo Ban - Charles Varlet de la Grange, igralec z vzdevkom ›Pisar‹, Marki de Charron, pariški nadškof
Saša Tabaković - Zaharija Moirron, znamenit igralec ljubimec
Rok Vihar - Philibert du Croisy, igralec, Pravični čevljar, kraljevi norec, Brat zvestoba
Bojan Emeršič - Jean Jacques Bouton, usekovalec sveč in Molièrov sluga, Ludvik Veliki, kralj Francije
Matija Rozman - Marki d’Orsigny, dvobojevalec, poznan po vzdevkih ›Enooki‹ in ›Pomolise‹
Jurij Zrnec - Marki de Lessac, kvartopirec / Slepar s klavecinom, Oče Bartolomej, potepuški prerok, Šepetalec / Igralec, Brat Sila, član Bratovščine svete zaveze
Igralci nastopajo tudi kot Člani Bratovščine svete zaveze v maskah in črnih plaščih, Dvorjani, Mušketirji in drugi.
Molière, kralj, Tartuffe, ženske, tajna loža, Cerkev. To so osrednje niti, nevarno prepletene, okrog katerih je Bulgakov spletel svojo igro Molière ali Zarota svetohlincev. Zgodba o nastanku Tartuffa je nekaj posebnega: izjemna, a hkrati tudi vzorčna. Prepoved, ki je celih pet let visela nad komedijo, ni samo najbolj znamenit primer cenzure v zgodovini gledališča, ampak dogodek, v katerem se je eksemplarično zaostrilo razmerje med umetnostjo in oblastjo, med ustvarjalno prodornostjo in skritimi vzvodi moči, med razkošjem svobodnega duha in dogmo.
Kaj vse stoji za takšno prepovedjo, da zadene umetnika na višku njegovih ustvarjalnih moči in slave? Kdo vse izmed vzvišenih, posvečenih in močnih se je čutil razgaljenega v komediografovi kritiki obsedencev in svetohlincev? Kaj vse so uporabili, da bi ga uničili? Bulgakov natančno ve, da uničenje ustvarjalca nikoli ni načelno dejanje, naj se še tako sklicuje na zvestobo čisti veri. Umazana igra je, polna intrig, podtikanj, izsiljevanj in laži. In neverjetne nizkotnosti, poniglavosti in vulgarnosti onih, ki se vsekozi sklicujejo na Boga. Zarota, ki zna uporabiti čisto vse. In vse uniči: iznakažena ljubezen, izneverjeno prijateljstvo, uničeno zdravje, ubito življenje.
Mihail Bulgakov se z Molièrom in zgodbo o Tartuffu ni ukvarjal samo zaradi njune historične zanimivosti. Avtor slovitega romana Mojster in Margareta se je skoraj vse svoje ustvarjalno življenje intenzivno posvečal gledališču. Napisal je številne igre, večina teh pa je bila zelo hitro prepovedana, nekatere sploh nikoli uprizorjene. Življenje in ustvarjanje v stalinistični Sovjetski zvezi je nemara imelo zgolj kakšno potezo, ki je spominjala na Francijo pod Ludvikom XIV. in Družbo presvetega zakramenta. A v Molièru je Bulgakov prepoznal svoj lik. V romanu o njegovem življenju (napisal ga je leta 1933) in v igri Molière (1929) je slovitega francoskega komediografa slikal skozi prizmo lastne situacije. Zgodovinske podrobnosti je v igri priredil, zato pa umetnikov konflikt z oblastjo uprizoril kot univerzalno podobo ustvarjanja gledališča v precepu z realnostjo.
Predstava traja uro in trideset minut in nima odmora.