Premiera:
15. maja 2002
Prevajalka Mojca Kranjc
Avtor priredbe Ernst M. Binder
Režiser Ernst M. Binder
Avtor glasbe Vlado Kreslin
Dramaturginja Mojca Kranjc
Lektorica Tatjana Stanič
Scenografinja Luise Czerwonatis
Kostumografa Svetlana Visintin
, Leo Kulaš
Koreografinja Tanja Zgonc
Glasbeni vodja in korepetitor Žare Prinčič
Oblikovalec luči Lukas Kaltenbäck
Asistentka režije in prevajalka na vajah Špela Virant
Nastopajo:
Gregor Baković - Franz Woyzeck
Nataša Barbara Gračner - Marija
Alojz Svete - Andres
Kristijan Muck - Stotnik
Andrej Nahtigal - Doktor
Valter Dragan - Tamburmajor
Zvone Hribar - Podoficir
Gregor Zorc k.g. - Prvi vojak
Blaž Valič - Drugi vojak
Marko Okorn - Sejmar
Metoda Zorčič - Babica
Gorazd Logar - Norec
Tina Uršič k.g. - Cilka
Ženske, cipe
Maja Končar - Katarina
Katja Levstik - Magdalena
Jerica Mrzel k.g. - Elizabeta
Mojca Ribič - Rebeka
Alenka Vipotnik - Filipina
Meta Vranič - Tereza
in
Timotej Velkavrh Blaževič - Otrok
Georga Büchnerja (1813-1837) literarna zgodovina rada šteje za - časovno sicer nekoliko oddaljenega, pa vendar neizpodbitnega - začetnika sodobne drame in gledališča; pa ne le v smislu pionirstva, anticipacije sprememb, uveljavljanja novih tem, motivov in formalnih prijemov, temveč tudi zaradi osupljive privlačnosti in odprtosti za nove interpretacije. Büchnerjeva dela od začetka 20. stoletja do danes vedno znova doživljajo najrazličnejša znanstvena branja in odrske (dramske, operne, baletne, lutkovne) ter filmske upodobitve. Dantonova smrt, Leonce in Lena, Woyzeck in tudi dramatizacija njegovega edinega proznega dela, novele Lenz, so redno na programih repertoarnih in "eksperimentalnih" gledališč po vsem svetu. V današnjih, z globalizacijo zaznamovanih dneh je očitno najbolj vznemirljiva Büchnerjeva nedokončana, kot množica bolj ali manj nepovezanih fragmentov ohranjena igra o vojaku in honorarnem brivcu Franzu Woyzcku, predmetu vsakovrstnega družbenega poniževanja in lastnih blodnih prividov, drama o nemoči posameznika, da bi se uprl ali celo zgolj izrazil svojo nemoč, zgodba o nekakšni prvinski ljubezni in vdanosti, ki se sprevržeta v prvinsko, smrtonosno ljubosumje.
Žalostinka Franza W.
KATERO / je že bilo / ime tiste tišine / tiste praznine / med menoj in menoj / med menoj in nemožnostjo življenja / preživetja / prenašanja tega življenja / tega edinega življenja / izgubljenega na poti med menoj in menoj / med rojstvom in smrtjo / glava pretežka / pretežka / sklonjena / pod bremenom izničenega brezplodnega upanja / begotnega bivanja / v mrzlem mrzlem svetu / mrtvega jezika / misli ob mladem mesecu / trepetanja srca / v svetlobi enega diha / hrepenenje po nekom / ki bi se ga rad dotaknil / za katerega bi rad, da se te dotakne / ko bi vsaj obstajal jaz / nekje zunaj / vsaj zunaj v megli / kjer se besede zaletavajo ob stene / je onkraj molčanja / nekaj / kar bi prisluhnilo / ali celo moglo razumeti / tisto, kar ne more biti ne zamolčano / ne zašepetano / ne izrečeno / ne zakričano / ker bi vsak vzklik / vsak gib / vsaka misel / zmotili to tišino / nemara / gotovo / in le rez noža nemo nosi to ime čez vodo / Marija / je ime tej tišini med menoj in menoj / tej praznini / zdaj spet vem / in tudi / da ni nikogar / ki bi jo izpolnil / ne tren oči / ne noč brez spanca / ne povešen pogled / ne jaz / niti jaz ne / NIČ
Ernst M. Binder