Gostuje Hrvaško narodno gledališče Zagreb
Prevod Martina Aničić
Režiser Tomislav Pavković
Scenografinja Dinka Jeričević
Kostumografinja Doris Kristić
Izbor glasbe Tomislav Pavković
Oblikovalec luči Deni Šesnić
Lektorica Đurđa Škavić
Asistentka scenografinje Marta Crnobrnja
Asistentka kostumografinje Linda Mihaliček
Galsbo izvaja instrumentalni trio Tri poroke in dva pogreba
Robert Polgar (saksofoni, flavta,
piccolo flavta, klarinet), Željka Spinčić
(klavir) in Neven Šverko (violončelo)
Igrajo
Dušan Bučan, Luka Dragić, Branka Cvitković, Zrinka Cvitešić, Goran Grgić, Vlasta Ramljak, Olga Pakalović in Alen Šalinović
V tej zabavno komediji ni nič tako, kot se zdi kot se zdi na prvi pogled.
O gledališču
Gledališka zgodovina mesta Zagreba sega daleč nazaj v enajsto stoletje, ko so v njem tako kot v večini evropskih mest na mestnih trgih in v cerkvah uprizarjali svojevrstno obliko srednjeveškega gledališča. V 16. stoletju so predstave igrali v kapiteljskih verskih šolah in na ulicah sosednjega Gradeca.
Do konca 18. stoletja je gledališče živelo v obliki šolskih, dijaških predstav v hrvaškem jeziku, v kapiteljskem semenišču in v plemiškem konviktu na Gradecu so prikazovali kajkavske komedije, vse večkrat pa so gostovale tudi tuje gledališke družine, najpogosteje nemške in italijanske, z dramskimi, glasbenimi in plesnimi predstavami.
Po stoletjih pripadnosti avstrijskim deželam je postal Zagreb v prvi polovici 19. stoletja središče hrvaškega narodnega preporoda in to je tudi čas, ko gledališče na Hrvaškem prvič v svoji zgodovini v okviru hrvaškega narodnega preporoda postane nepogrešljiv del tako politične kot nacionalne ideje.
Leta 1836 je dobil Zagreb prvo profesionalno gledališko institucijo in stavbo, ki jo je z denarjem, priigranim na dunajski loteriji, zgradil veletrgovec Kristofor Stanković na Markovem trgu, na zemljišču, ki ga je podaril mestni magistrat.
Repertoar Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu je bil že od samega začetka bogat in raznovrsten, upoštevajoč svetovno klasiko, narodno tradicijo in moderno ustvarjanje. Čeprav izvorno zamišljeno kot nacionalno kulturno središče, ni Hrvaško narodno gledališče nikoli ostalo zaprto samo vase, ampak je odprto sprejemalo in ustvarjalo različne kulturne povezave, odstopajoč prostor vsem gledališkim kulturam in gostujoč s svojimi predstavami po vsem svetu, od Amerike prek večine evropskih držav do Daljnega Vzhoda. V svoji skoraj stopetdesetletni zgodovini je Hrvaško narodno gledališče vzgojilo številne vrhunske umetnike in pisatelje, igralce, režiserje, scenografe in kostumografe, svetovno znane operne in baletne zvezde, dirigente in koreografe.
Iz kritike
Presežena vsa pričakovanja!
HNK ima sijajno predstavo za vse generacije. Režiser Tomislav Pavković je na oder dobesedno prinesel pomlad, Dinka Jeričević je prostor osvojila z vrtnicami, barvami, cvetnimi lističi, Doris Kristić pa je z občutkom mojstrice naredila pravo študijo kostumov in oblekla igralce, predvsem pa igralke tako, da bi to zaslužilo posebno pohvalo. Deni Šesnić je očarljivo osvetlil prizorišče.
Zrinka Cvitešić resnično postaja prva dama hrvaškega gledališča. Njena igralska inteligenca je neprenehoma v iskrivem dialogu z njeno razigranostjo. Čeprav bolj zadržana, je Olga Pakalović okretno in v drugačnem odtenku oblikovala svojo dekliško vlogo.
Točno. Dušan Bučan je brezskrbno premagoval ogromno prizorišče, Luka Dragić pa je prikupno in pohlevno, predvsem v duetih z ženskami, opozarjal, da njegov čas šele prihaja. Branka Cvitković je mladim omogočala trdno oporo in uravnoteženo zanesljivost. Celo pozlata HNK je umirjeno dihala z Wildovo ironijo in njegovim poznavanjem vseh akterjev meščanske družbe.
Pavković je igralce popeljal v prostor, odvzel jim je naslonjače in jih nagnal, da nenehno konverzirajo tako s telesi kot z mimiko, da se pogovarjajo z izvrstnim orkestrom »Tri poroke in dva pogreba« in da kot v glasbeni fugi prepletajo vsa gledališka izrazna sredstva, ki jih ne more nadomestiti nič v drugih medijih … Pavković je s svojo nadarjenostjo presegel vsa pričakovanja in zasluži hvaležnost ne le ansambla in umetniškega vodje(?), ampak tudi nas novinarjev, ki smo mu grenili vaje.
Želimir Ciglar, Večernji list
več o HNK Zagreb na
HNK Zagreb