Vaje v slogu

Vrhunska komedija kultnega francoskega avtorja –
z isto zasedbo na programu že več kot štirideset let!

Prevod in adaptacija Tonko Maroević
Režiser Tomislav Radić
Kostumografinja Đurđa Janeš
Oblikovalec svetlobe Branko Vodeničar

Igrata
PERO KVRGIĆ in LELA MARGITIĆ

O VAJAH V SLOGU

Režiser Tomislav Radić je pred časom uporabil Vaje v slogu Raymonda Queneauja kot predlogo za izredno uspešno uprizoritev.

Vaje v slogu so fenomen v svetovnem merilu. So najdlje izvajana uprizoritev z nespremenjeno igralsko zasedbo na svetu.
Pero Kvrgić in Lela Margitić sta s svojo virtuoznostjo to uprizoritev umestila v svetovno gledališko zgodovino.
Ta uprizoritev, ki je najbolj bleščeča predstavnica izjemnega gledališkega obdobja, sodi tako po svoji gledališki kot igralski kakovosti v sam vrh svetovne gledališke produkcije. Govori o neki povsem navadni peripetiji iz vsakdanjega življenja, ki se skozi interpretacije odličnih Pera Kvrgića in Lele Margitić na dvajset različnih načinov razraste v vrhunsko komedijo, v burlesko, ki navdušuje, izvablja salve smeha in vzbuja občudovanje igralske virtuoznosti.
Lahko zatrdimo, da so Vaje v slogu prav tisto, čemur rečemo – gledališka čarovnija!
Vaje v slogu bodo v enaki meri navdušile stalno gledališko občinstvo kot tudi srednješolce, ki se z gledališčem srečujejo prvič. To je uprizoritev za vse generacije, uprizoritev, ki ustvarja gledalce.
Zaradi mojstrskih kreacij Pera Kvrgića in Lele Margitić zanimanje gledalcev za to uprizoritev ne presahne, tako da že dolga leta z lahkoto polni gledališke dvorane.
V Vajah v slogu uživajo gledalci vseh generacij, tisti pa, ki je še vedno niso videli, se bodo lahko sami prepričali o kakovosti te izvrstne stvaritve in ugotovili, zakaj je ta uprizoritev postala kultna in zanjo vedno zmanjka vstopnic.
Devetnajstega januarja so Vaje v slogu praznovale ŠTIRIDESET LET UPRIZARJANJA z isto igralsko ekipo.

O PISATELJU

Raymond Queneau (Le Havre 1903 – Pariz 1976) je diplomiral iz filozofije in se poglobljeno ukvarjal z matematiko, lingvistiko, književnostjo in psihoanalizo. Bil je član gibanja nadrealistov. Njegov prvi roman Le Chiendent (1933) je takoj doživel izjemen uspeh tako pri kritikih kot pri bralcih. Sledile so novela Odile (1937), roman v verzih Chêne et chien (1937), romani Pierrot mon ami (1942), Cica v metroju (1959), Les fleurs bleues (1965) in Le vol d'Icare (1975) ter pesniške zbirke Petite cosmogonie portative (1950), Le chien à la mandoline (1958), Courir les rues (1967) in Morale élémentaire (1975).
Njegovo najbolj znano delo je Exercices de style (Vaje v slogu, 1947), v katerem je zgodbico iz črne kronike povedal na devetindevetdeset različnih načinov.
Queneau v svojih delih z obilico domišljije, humorja in ironije raziskuje jezik in objektivno relativnost jezikovnih znakov, kot tudi svet okoli sebe, zaradi česar lahko vsako njegovo besedilo štejemo za dejanski jezikovni in kulturološki laboratorij.

O UPRIZORITVI

Sklicujmo se na tistega, ki je še pred drugimi rekel, da so Vaje v slogu neke vrste kolumbovo jajce. Na to mislimo, kadar pravimo, da je Raymond Queneau iznašel najpreprostejšo literarno obliko, v kateri je moč prikazati vse omejitve literarne oblike nasploh. Njegova rešitev je nadvse uporabna: preko roba, preko teh omejitev se preliva kar se le da živ pogovorni jezik, prodira pa čezenj vzvišen in stiliziran jezik. In oba jezika ob tovrstnem soočanju pokažeta še nekaj več kot samo lastne značilnosti. Čistost takšne literarne gimnastike (čeprav s pomisleki) je še poudarjena s tem, da je motiv popolnoma izčiščen. Ta »katerakoli« tema se tukaj zvede na elemente tramvaja, klobuka, vratu, porivanja in še česa, povedana pa je na devetindevetdeset načinov.

Dovolili smo si določeno svobodo in dogajanje umestili v domače okolje, da bi olajšali vživljanje, čeprav se že na prvi pogled opazi, najmanj nekaj desetletij pa tudi ve, da za like in značaje ni najbolj ustrezno (kar pa zadeva človeka, se je najbolje hitro spomniti tistega znanega: »Slog je človek,« in to naj nam bo merilo).

Še več, začrtali smo tudi neko možno usmeritev interpretacije dogodkov, ki teče skozi vse poskuse popačenja in se konča v neartikuliranem. Ob tem se bo vsak spomnil na Ionesca. Ne da bi se zaradi tega opravičevali, se ob tej priložnosti z veseljem spomnimo Ionescovega priznanja, da mu je prav podobnost izkušnje z Vajami v slogu in izkušnje ob pisanju Plešaste pevke pomenila potrditev lastne ustvarjalne poti. Toda Vaje v slogu so kot igra širše celo od Ionescovega gledališča, že izhodiščno so popolnoma osvobojene kakršnegakoli odnosa do gledaliških konvencij. In tako naprej.

Glede katarze nismo prepričani, vendar domnevamo, da vsak hrani pri sebi vsaj nekaj resnih besed in vsaj nekaj resnih stvari, s katerimi bo nadaljeval te vaje iz dialektike.
Tonko Maroević

O PLANETU ART

PLANET ART je zasebno gledališče, ki uprizarja besedila s sodobno tematiko, pri čemer izbira največje svetovne gledališke uspešnice. Gre za besedila, ki se ukvarjajo s temeljnimi vprašanji in problemi, ki jih pred nas postavlja sodobna družba.
S takšnim repertoarnim izborom skuša PLANET ART uveljavljati pozitivne humanistične, intelektualne in duhovne vrednote časa, v katerem živimo. Zaradi tega in pa zaradi vrhunskih igralskih zasedb je postal PLANET ART eno najbolje obiskanih gledališč na Hrvaškem.
PLANET ART uveljavlja ustvarjalnost, komunikativnost in tolerantnost.
Marko Torjanac, umetniški vodja