Premiera:
11. januarja 2003
Prevajalec Milan Jesih
Režiser Nikita Milivojević
Dramaturginja Diana Koloini
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov
Skladatelj Zoran Erić
Koreograf Branko Završan
Lektorica Tatjana Stanič
Asistentka dramaturgije Maja Murnik
Nastopajo:
Milena Zupančič - Irina Nikolajevna Arkadina, po možu Trepljeva, igralka
Marko Mandić - Konstantin Gavrilovič Trepljev, njen sin, mladenič
Brane Grubar - Pjoter Nikolajevič Sorin, njen brat
Barbara Cerar - Nina Mihajlovna Zarečna, mlado dekle, hči bogatega posestnika
Dare Valič - Ilja Afanasjevič Šamrajev, poročnik v pokoju, Sorinov oskrbnik
Saša Pavček - Polina Andrejevna, njegova žena
Polona Juh - Maša, njegova hči
Igor Samobor - Boris Aleksejevič Trigorin, pisatelj
Janez Hočevar k.g. - Jevgenij Sergejevič Dorn, zdravnik
Bojan Emeršič - Semjon Semjonovič Medvedenko, učitelj
Tom Ban k.g. - Jakov, delavec
Zoran Košir k.g. - Kuhar
Neža Simčič - Hišna
Utva (1896) ima v dramskem opusu A. P. Čehova še vedno posebno mesto. V času svojega nastanka je razburjala s svojo nekonvencionalnostjo in novostjo. "Pišem nekaj čudnega. (...) strašno grešim zoper scenska pravila. Komedija, tri ženske vloge, šest moških, štiri dejanja, pejsaž (razgled na jezero), mnogo je pogovorov o literaturi, dogajanja je malo, ljubezni na pretek," je poročal prijatelju o svojem delu.
Več kot sto let pozneje odkrivamo v Utvi poleg vseh značilnosti dramske pisave Čehova (subtilno opazovanje življenja in ljudi, mešanje komičnih in tragičnih elementov, polifonična dramaturgija planov itd.) in ljubezenskih trikotnikov, na katerih je zasnovana zgodba, tudi temeljne misli o funkciji umetnosti. Skozi gledališče v gledališču je avtor v igro vključil poglede na umetnost, kakršni so takrat nastajali v zametkih poznejših avantgardnih gibanj, ki jih navadno ne povezujemo z gledališčem Čehova, in ki so tako umetnosti kot gledališču postavila nove in drugačne zahteve. Iskanje novih oblik, ki naj bi pomagale izraziti bistvo našega bivanja, kakor ga vidi umetnost, je gonilo umetniškega ustvarjanja. Vendar umetnost (literatura, gledališče) pri Čehovu ni sama sebi namen. Zdi se namreč, da je prav umetniško ustvarjanje tisto, ki lahko izpolni človeka, da njegovemu življenju višji smisel in ga dvigne nad pusto in dolgočasno vsakdanjost. Toda Čehov v Utvi morda celo okrutneje kot v drugih igrah razdira iluzije: "umetniki" so kar prepogosto banalni, egocentrični in sebični, slava ne prinaša sreče, talent pa je zmuzljiv in se kaj lahko sprevrže v svoje nasprotje. Igra o zgrešenih ljubeznih, generacijskih konfliktih in o vprašljivosti umetnosti vpelje v gledališki imaginarij enega najbolj priljubljenih simbolov, ki ponazarjajo usodo ženske. Prestreljena utva, ki kot žrtev počitniške lovske objestnosti pade k nogam mlade igralke, napoveduje tudi njeno zgodbo ...